Enciklopedija parfumskih sestavin: sestavine in njihove zgodbe – 5. del

Mandarina

Mandarina spada med citruse z zelo dolgo zgodovino gojenja. Njena domovina je Kitajska in jugovzhodna Azija, kjer se goji že stoletja in kjer je imela v tradicionalni kulturi poseben pomen – drobni oranžni plodovi so simbolizirali obilje in srečo ter se še danes podarjajo ob praznovanju novega leta. V Evropo je mandarina prišla presenetljivo pozno, šele v 19. stoletju. Najprej se je pojavila v angleških rastlinjakih in od tam se je razširila v Sredozemlje, kjer je našla ugodne pogoje predvsem v Italiji, zlasti na Siciliji in v Kalabriji. Italijanska proizvodnja je danes za parfumerijo eden pomembnih virov surovine, poleg nje pa se mandarina goji na primer tudi v Španiji ali Braziliji.

Esencialno olje se pridobiva enako kot pri večini citrusov s hladnim stiskanjem lupine. Aromatične snovi so shranjene v drobnih mešičkih tik pod površjem lupine; z mehanskim pritiskom se sprostijo, ločijo od vode in trdnih delcev, rezultat pa je jasno obarvano, intenzivno dišeče olje. Pri tem se ne uporablja toplota, saj bi občutljive sveže tone poškodovala. Končna dišava je močno odvisna od tega, v kateri fazi zrelosti se plodovi obirajo:

• Zelena mandarina se obira prva, še nezrela. Njeno olje je ostrejše, sveže grenko, z zelenimi in rahlo travnatimi odtenki.
• Rumena mandarina predstavlja prehodno fazo – deluje uravnoteženo, sveže in sladko hkrati.
• Rdeča mandarina izvira iz popolnoma zrelih plodov in diši najslajše, sočno in zaobljeno, s toni, ki spominjajo na sveže olupljeno sadje.

V primerjavi z limono ali bergamotko je mandarina mehkejša in manj kisla. Limona deluje iskrivo in ostro, bergamotka ima čajni, rahlo grenak podton, medtem ko mandarina diši sočno, sladko in z nežnim cvetličnim pridihom. Zaradi tega se zlahka povezuje s cvetličnimi akordi in deluje prijazno, skoraj igrivo.

V parfumih se z mandarino srečate predvsem v zgornjih tonih. Je prvi vtis, ki ga zaznate po nanosu, in tako kot drugi citrusi se razmeroma hitro izgubi. Uporablja se v citrusnih kompozicijah, kjer dodaja sočnost in zaobljenost, v kolonjskih vodah, kjer dopolnjuje klasično kombinacijo citrusov in zelišč, ter v gurmanskih parfumih – tam uravnava sladke tone vanilije ali karamele in jim dodaja svež, sadni vstop. Parfumerji jo cenijo tudi zato, ker lahko zmehča ostrejše citruse in gladko poveže svež vrh s cvetličnim srcem.

Zanimiv je tudi izvor samega imena. Tradicionalno se povezuje z mandarinami, visokimi uradniki cesarske Kitajske, ki so po priljubljeni razlagi nosili oblačila v oranžnih tonih, ki so spominjali na barvo zrelih plodov. Beseda mandarina sama po sebi ni kitajska – v evropske jezike je prišla preko portugalščine in je povezana z malajskim in sanskrtskim izrazom za svetovalca ali dostojanstvenika. Ne glede na to, kako romantična je razlaga, ime mandarine še danes nosi sled dolge poti iz azijskih vrtov v evropsko parfumerijo.

Ingver

Ingver (Zingiber officinale) je trajnica iz družine ingverjevk, kamor spadata tudi kardamom in kurkuma. Za parfumerijo in kulinariko je dragocen njegov podzemni del – členkasto, razvejano "korenino" s svetlo sredico in tanko kožico. Rastlina izvira iz tropske Azije in je v naravi skorajda ne najdemo več, vendar pa se goji po celotnem tropskem pasu. Največ podzemnih delov pridelajo v Indiji in na Kitajskem, pomembna regija pa je tudi zahodna Afrika, od koder prihaja ingver z izrazito ostrim, prodornim vonjem.

Pot po začimbnih poteh

Ingver je ena najstarejših trgovskih začimb. Omenjajo ga stari indijski in kitajski teksti, že v antiki pa je potoval po karavanskih in pomorskih poteh v Sredozemlje. Grki in Rimljani so ga poznali kot eksotično surovino z Vzhoda, trgovski posredniki – predvsem arabski trgovci – pa so dolgo varovali skrivnost o njegovem izvoru. V srednjeveški Evropi je bil ingver ena najbolj iskanih in cenjenih začimb. Z njim so začinjali jedi in vino, prodajali so ga lekarnarji in postal je simbol daljinske trgovine in blaginje. Prav preko kuhinje in lekarne se je njegov vonj postopoma razširil v aromatične vode, dišeče mazila in kasneje tudi v moderno parfumerijo.

Kako se pridobiva

Parfumerji delajo z dvema glavnima oblikama surovine:

• Esencialno olje – nastane z destilacijo posušenega, zdrobljenega podzemnega dela z vodno paro. Ima toplejši, bolj začinjen in rahlo lesen značaj, saj pri sušenju del najbolj hlapnih in svežih sestavin izhlapi.
• Ekstrakt z ogljikovim dioksidom – pridobiva se z nežno ekstrakcijo pri nizki temperaturi. Bolje ohranja svež, sočen vtis sveže narezanega korena, vključno z njegovimi limoninimi odtenki.

Zanimivost je, da pekočnost, ki jo poznate iz hrane, povzročajo predvsem nehlapne snovi. V dišeči surovini se zato kaže le delno – ingver v parfumu ne diši "ostro" kot v ustih, temveč bolj iskrivo in toplo.

Vonj ingverja v sestavi parfuma

Vonj ingverja je pikanten, topel in hkrati citrusen, z pridihom limonine lupine, popra in rahle zemeljskosti. Ta dvojnost ga naredi izjemno vsestransko surovino. V zgornjih notah svežih in citrusnih kompozicij dodaja energijo in "sočnost", v aromatičnih in fougère parfumih povezuje zelišča z leseno osnovo, v orientalskih vonjih pa dodaja toplino in začinjeno pikantnost, ne da bi kompozicijo obremenjeval. Najpogosteje ga najdemo v kombinaciji z bergamotko, grenivko, kardamomom, rožnatim poprom, vetiverjem ali cedro. Ker gre za zgornjo noto, je njegova sveža iskrica najbolj opazna v prvih minutah po nanosu – topla začinjena sled se nato neopazno vpije v srce vonja.

Nageljnove žbice

Drobne temne "nageljnove žbice", ki jih poznate iz kuhinje, so v resnici posušeni, še nerazviti popki dišečega nageljnovega drevesa. To zimzeleno drevo izvira iz Molukov, otočja v vzhodni Indoneziji, ki so ga zaradi njegovega bogastva dolgo imenovali Začimbni otoki. Popki se nabirajo, ko začnejo rožnati, in se sušijo na soncu, dokler ne postanejo rjavi in trdi. S svojo obliko z okroglo glavico in podolgovatim pecljem spominjajo na majhen žebelj – od tod izvira slovensko ime in latinsko clavus, iz katerega izhaja poimenovanje v številnih evropskih jezikih.

Kako se pridobiva olje nageljnove žbice

Eterično olje se iz nageljnove žbice pridobiva z destilacijo z vodno paro. Najbolj prefinjeno in za parfumerijo najdragocenejše je olje iz popkov, poleg tega pa se destilira tudi olje iz listov in stebel, ki je običajno ostrejše, suho in manj zaokroženo. V vseh teh različicah igra glavno vlogo eugenol – aromatična snov, ki tvori večino olja in mu daje značilen značaj. Parfumerji delajo tudi z izoliranim eugenolom in sorodnimi molekulami, ki jih je mogoče iz njega nadalje izpeljati.

Kakšen je vonj in kje ga najdete v parfumih

Vonj nageljnove žbice je topel, začinjen in rahlo sladek, s pikantnim, skoraj pekočim robom in nežno lesnim odmevom. Mnogim ljudem se ob tem spomni na božično pecivo, kuhano vino ali pomarančo, prebodeno z nageljnovimi žbicami. V parfumih se pojavlja predvsem v srednjih in osnovnih notah, kjer kompoziciji dodaja globino, toplino in izrazit začinjen podpis. Običajno ga srečate v naslednjih kontekstih:

• v orientalskih kompozicijah, kjer se dobro ujema z vanilijo, smolami in balzami,
• v začinjenih vonjih poleg cimeta, muškatnega oreščka ali popra,
• v lesnih notah, katerim dodaja toplino in zemeljsko sočnost,
• v cvetličnih kompozicijah, kjer poudari čutnost vrtnice ali nageljna.

Posebno mesto ima nageljnova žbica v tako imenovanem akordu nageljna. Cvet nageljna se za parfumerijo skoraj ne obdeluje, zato parfumerji njegovo značilno začinjeno cvetlično dišavo sestavljajo umetno – in prav eugenol je v njej ključna sestavina. Nageljnova žbica tako stoji v ozadju številnih vonjev, ki na prvi vtis delujejo čisto cvetlično. Ker je zelo izrazita, se običajno uporablja zmerno: v majhni količini kompozicijo ogreje, v presežku pa jo lahko zlahka preglasi.

Začimba, zaradi katere so se vodile vojne

Nageljnova žbica spada med najstarejše trgovane začimbe na svetu. Pisni viri iz Kitajske govorijo o tem, da so si dvorjani z njo osveževali dih, preden so spregovorili s cesarjem, in po karavanskih ter pomorskih poteh je prihajala vse do Sredozemlja. Njena prava vrednost pa je narasla z vzponom evropskih pomorskih sil. Portugalce so v 17. stoletju zamenjali Nizozemci, katerih Vzhodnoindijska družba si je nad gojenjem nageljnove žbice vzpostavila strog monopol. Gojenje je osredotočila na nekaj izbranih otokov, drevesa, ki so rasla drugje, pa je uničevala in izvoz sadik strogo kaznovala.

Monopol je prebil šele Francoz Pierre Poivre, upravitelj otoka Mauritius, takrat francoske kolonije. V 18. stoletju mu je uspelo iz Molukov pretihotapiti sadike nageljnovega drevesa in muškatovca ter vzpostaviti njihovo gojenje zunaj nizozemskega nadzora. Od tam se je nageljnova žbica razširila v druge tropske predele, predvsem na vzhodnoafriško obalo in otoke Indijskega oceana, in iz nekoč redke začimbe je postopoma postala običajno dostopna surovina – v kuhinji in parfumeriji.

Vijolica

Dišeča vijolica (Viola odorata) je drobna rastlina, ki spomladi cveti z intenzivno vijoličnimi, komaj centimeter velikimi cvetovi. Za parfumerijo se že od nekdaj goji v Franciji – v okolici Toulouse, ki jo je izbralo za svoj simbol, in v hribih nad Grasseom – ter tudi v italijanski Parmi, kjer je postala lokalna specialiteta. Tradicija gojenja v teh regijah je tesno povezana z 19. stoletjem, ko je povpraševanje po vonju vijolic doseglo vrhunec.

Iz cvetov se dišeča komponenta pridobiva le z ogromnimi stroški. Za majhno količino ekstrakta je potrebno izjemno veliko ročno nabranih cvetov, izkoristek pa je tako nizek, da se cvetni absolut v sodobni parfumeriji uporablja le redko. Parfumerji zato posegajo po dveh dostopnejših poteh. Prva je absolut iz vijoličnih listov, temno zelena gosta snov, pridobljena z ekstrakcijo s topili. Druga so iononi – sintetične molekule, ki so jih konec 19. stoletja opisali nemški kemiki Ferdinand Tiemann in Paul Krüger. Iononi zvesto posnemajo vonj vijoličnega cveta in zahvaljujoč njim se je vijolica spremenila iz drage kuriozitete v običajno dostopno surovino. Spadajo med prve sintetične dišavne snovi, ki so močno vplivale na podobo moderne parfumerije.

Vijolica pa nima le ene plati. Cvet, bodisi naraven ali sestavljen iz iononov, diši pudrasto in sladko, z nežnim pridihom, ki lahko spominja na maline. List pa prinaša zelen, svež, skoraj kumarični ton z vlažnim, zemeljskim podtonom sveže nabrane zelenjave. V kompoziciji se vijolica običajno pojavlja v srednjih tonih, torej v srcu dišave. Najdete jo predvsem v cvetličnih in pudrastih parfumih, kjer mehča in zaokrožuje druge cvetove. Vijolični list se poleg tega uporablja tudi v zelenih in aromatičnih kompozicijah, katerim dodaja hladno svežino.

Zanimivost iononov je njihovo nenavadno delovanje na vonj. Po nekaj časa jih nos preneha zaznavati, da bi jih po kratkem premoru znova zaznal – vonj vijolic tako kot da izginja in se vrača. Ta pojav se pogosto navaja kot eden od razlogov, zakaj vijolica deluje tako neulovljivo in krhko.

Vijolica ima tudi bogato zgodovino. Bila je priljubljen cvet cesarice Josephine, Napoleon pa ji jo je po pripovedih pošiljal ob vsaki obletnici poroke. Ko je leta 1814 odšel v izgnanstvo na Elbo, je obljubil, da se bo vrnil, ko bodo cvetele vijolice. Njegovi privrženci so si nato vijolico izbrali za skrivni prepoznavni simbol – nosili so jo na oblačilih ali v reverju, o samem Napoleonu pa so govorili kot o "desetniku Vijolici". Spomladi leta 1815 se je res vrnil in vijolica je ostala trdno povezana z bonapartisti. V 19. stoletju je nato doživela veliko priljubljenost tudi v parfumeriji, vonji vijolic pa so bili značilni za viktorijansko obdobje.

Amber

Ko se v opisu kompozicije pojavi jantar, to ne pomeni fosilizirane smole starodavnih iglavcev, ki jo poznate iz nakita. Ta sama po sebi skoraj ne diši. V parfumeriji je jantar fantazijski akord – dišeč vtis, ki ga narava v končni obliki ne ponuja in ga parfumerji sestavljajo iz več surovin. Ime si je izposodil od zlato rumene barve in toplega, medenega značaja, ki ga ljudje povezujejo s fosilno smolo.

Iz česa je sestavljen akord

Klasični jantarni akord temelji na treh stebrih, ki jih parfumerji mešajo v različnih razmerjih glede na to, kakšen rezultat iščejo:

• Labdanum – smola iz cista, ki smo jo predstavili v 4. delu. Akordu dodaja globino, usnjene in rahlo živalske podtone ter temnejši, skoraj dimni odtenek.
• Benzoe – balzamična smola z vaniljevo, rahlo pudrasto sladkostjo. Akord mehča in zaokrožuje.
• Vanilija – prinaša kremasto sladkost in občutek topline, zaradi katerega jantar deluje čutno in prijetno.

Tem osnovam se pogosto dodajajo drugi balzami in smole, začinjeni toni ali sintetične snovi, ki akord utrjujejo in podaljšujejo njegovo obstojnost. Vsaka parfumerijska delavnica ima tako svoj lasten jantar – eden je suh in smolnat, drugi medeno sladek, tretji skoraj dimni.

Jantar ni ambra

V slovenščini in tujih jezikih se oba pojma zlahka zamenjata, a gre za povsem različne stvari. Ambra je živalska surovina, ki nastaja v prebavnem traktu kita glavača in po letih na morju pridobi nežno, slano, rahlo zemeljsko dišavo. Danes se v parfumeriji nadomešča s sintetičnimi molekulami. Jantar pa je nasprotno čisto rastlinski akord, sestavljen iz smol in vanilije. Če torej naletite na oznako ambrov parfum, se večinoma misli prav na jantarni, torej topel smolnat značaj, ne pa na vonj prave ambre.

Kako diši

Jantar diši toplo, smolnato in sladkasto. Pogosto ga primerjajo z medom, karamelo, segretim lesom ali s kožo, ogreto na soncu. Na koži se razvija počasi in traja dolge ure, zato spada med osnovne tone. Tvori hrbtenico orientalske družine dišav, ki jo danes parfumerji in kritiki vse pogosteje imenujejo ambrova. Odlično se povezuje z začimbami, vrtnico, kadilom, pačulijem in lesenimi toni ter jim dodaja polnost in toplino.

Malo zgodovine

Korenine jantarnega akorda segajo na prelom 19. in 20. stoletja. Takrat so parfumerji zaradi razvoja kemije dobili v roke prve sintetične snovi, na primer vanilin, in so lahko v večjem obsegu kombinirali naravne smole z novimi molekulami. Nastale so prve velike orientalske kompozicije, zgrajene prav na toplem jantarjevem temelju in pod vplivom takratne fascinacije z Orientom. Njihova zapuščina je v parfumeriji opazna še danes – jantar ostaja eden najpogosteje uporabljenih akordov in za mnoge ljudi sinonim topline in čutnosti.

Benzoin

Benzoin je balzamična smola, ki jo izločajo tropska drevesa iz rodu styrax. Za parfumerijo sta pomembna dva glavna vira: siamski benzoin iz jugovzhodne Azije, predvsem iz Laosa in Tajske, ter sumatranski benzoin z indonezijskega otoka Sumatra. Obe surovini imata sladek in topel značaj, vendar se razlikujeta v podrobnostih – siamski tip je običajno bolj nežen in izrazito vaniljev, medtem ko je sumatranski bolj suh, smolnat in ima rahlo cimetov podton.

Zbiranje smole je še vedno pretežno ročno delo. Zbiralci zarežejo lubje odraslih dreves, iz ran pa začne počasi teči sok. Na zraku se postopoma strdi v belkaste do rumenkaste solze, ki s časom potemnijo v jantarno rjave odtenke. Zbrani kosi se razvrščajo glede na velikost in čistost, pri čemer so najbolj cenjene svetle in čiste solze. Za parfumske namene se iz njih s topili pripravi resinoid – gosta, lepljiva masa, ki jo parfumerji nadalje redčijo, da jo je mogoče enostavno uporabiti v kompoziciji.

Vonj benzoinu je sladek, vaniljev in balzamičen, z nežno pudrastim in smolnatim pridihom. Za vaniljev vtis je zaslužen tudi naravni vsebnosti vanilina, zlasti pri siamskem tipu. V kompoziciji benzoin spada v osnovne note, kjer se izhlapeva zelo počasi. Zaradi tega deluje kot fiksativ: upočasnjuje izhlapevanje lažjih, bolj hlapnih sestavin in pomaga vonju, da ostane skupaj dolge ure. Zato ga pogosto najdemo v orientalskih in gurmanskih parfumih, kjer poudarja note vanilje, tonke, smol ali začimb. S svojo toplo mehkobo pa lahko zaokroži tudi cvetlične kompozicije in jim odvzame ostrino.

Ko iščete benzoin v parfumu, se običajno ne pokaže takoj po nanosu. Njegov trenutek pride šele v zaključku, ko zgornje note izhlapijo in na koži ostane mehak, topel in rahlo sladkast tančica. Prav ta objemajoč vtis ga naredi za surovino, ki jo mnogi povezujejo s hladnejšimi meseci in prijetno atmosfero.

Benzoin ima dolgo zgodovino. Že stoletja je del kadilnih mešanic in njegov topel, sladek dim je spremljal verske obrede v budističnih templjih jugovzhodne Azije in v cerkvah v Evropi. V Sredozemlje je prihajal po trgovskih poteh prek arabskih trgovcev, ki so ga poznali kot "javansko kadilo". Iz arabskega imena lubán džáví se je postopoma razvilo tudi evropsko ime benzoin. Smola je tako dolgo veljala za dragoceno uvoženo blago, ki je bilo v Evropi cenjeno podobno kot drugi dišeči balzami iz Orienta.