Enciklopedija parfumskih surovin: sestavine in njihove zgodbe – 3. del

Cvet pomarančevca (neroli) – beli cvetovi grenkega pomarančevca

Grenki pomarančevec je drevo, ki parfumeriji ponuja več surovin. Njegovi drobni beli cvetovi z voskastimi cvetnimi listi se gojijo predvsem v Sredozemlju in severni Afriki – tradicionalno na primer v Tuniziji, Maroku in Egiptu, pa tudi v južni Evropi. Spomladi, ko drevesa cvetijo, se cvetovi ročno nabirajo, običajno zgodaj zjutraj, dokler so sveži in polni vonja.

Ime neroli je povezano z italijanskim mestecem Nerola. Po legendi si je tamkajšnja kneginja z vonjem pomarančnih cvetov odišavljala rokavice in modni običaj se je po njej razširil med evropsko plemstvo. Kako natančno je bilo, danes ni mogoče z gotovostjo dokazati, vendar se ime v parfumeriji ohranja še danes.

Iz enega drevesa in celo iz istega cveta je mogoče pridobiti več različnih surovin. Glede na način obdelave ločimo:

• Neroli olje – nastane s parno destilacijo svežih cvetov. Izkoristek je zelo nizek, za majhno količino olja je potrebna velika količina cvetov, kar se odraža v redkosti surovine.
• Pomarančna cvetna voda – stranski produkt destilacije, torej voda, ki po ločitvi olja ostane nasičena z nežnim vonjem cvetov. Uporablja se v kozmetiki in v kuhinji sredozemskih in bližnjevzhodnih držav.
• Absolut iz pomarančnih cvetov – pridobiva se z ekstrakcijo z topilom, ki zajame tudi težje dišavne sestavine. Njegov vonj je slajši, polnejši in bolj meden kot pri destiliranem olju in bolj spominja na samo cvetoče drevo.

Kakšen je vonj nerolija? Če ga povonjate, boste najprej začutili svež, jasen ton z rahlo grenko in zeleno noto, ki spominja na sveže utrgane liste. Kmalu pa se oglasi medena, cvetlična nota in pod njo nežno milnat, čist podton. Zaradi tega neroli deluje hkrati osvežujoče in nežno. Absolut to cvetlično in medeno noto okrepi in v kompoziciji sedi bolj v srcu, medtem ko se destilirano olje uporablja predvsem v zgornjih notah.

Iz istega drevesa izvira tudi sorodni petitgrain. Ta se destilira iz listov in mladih vejic, zato diši bolj zeleno, leseno in grenko, z manjšim deležem cvetlične sladkosti. Ko primerjate obe surovini, vam bo petitgrain bolj spominjal na zdrobljen list, neroli pa na cvetočo vejo. V parfumeriji se pogosto dopolnjujeta.

Kje srečate neroli? Klasičen dom je kolonjska voda, v kateri tradicionalno tvori lahek, svež akord skupaj s citrusi in zelišči. Neroli se uporablja tudi v citrusnih in cvetličnih kompozicijah – citrusom dodaja cvetlično globino, belim cvetovom pa svežino. Priljubljen je tudi v dišavah s čistim, milnatim značajem, ki spominjajo na sveže oprano perilo ali kožo po kopeli. Najdete ga v dišavah za ženske, moške in uniseks kompozicijah, in prav ta vsestranskost ga naredi za eno izmed stalnic parfumerije.

Sivka – zeliščna duša provansalskih polj

Ko se reče sivka, večini od vas pridejo na misel vijolične vrste, ki se raztezajo do obzorja. Rastlina izvira iz kamnitih pobočij sredozemskih gora, kjer raste divje na sončnih in suhih mestih. Danes se v velikem obsegu goji predvsem v Franciji, zlasti v Provansi, in v Bolgariji, ki se je v zadnjih letih uvrstila med največje svetovne proizvajalce sivkinega olja. Manjša pridelovalna območja se nahajajo tudi v drugih državah Evrope in Azije.

Za parfumerijo je pomembno razlikovati dve rastlini, ki ju laik zlahka zamenja:

• Prava sivka – uspeva bolj v višjih nadmorskih višinah, daje manjšo količino olja in njen vonj je nežnejši, slajši in bolj zaokrožen. Cenjena je predvsem v fini parfumeriji.
• Lavandin – križanec prave sivke in širokolistne sivke, ki uspeva tudi v nižjih in toplejših legah. Je bolj odporen in iz hektarja da bistveno več olja, vendar je njegov vonj ostrejši in kafrast. Pogosto se zato uporablja tam, kjer je potrebna izrazita svežina v večjem obsegu, na primer pri parfumiranju mil in čistilnih sredstev.

Sivka se pobira poleti v času polnega cvetenja. Pokosene cvetoče latice se za destilacijo prevažajo kmalu po žetvi, včasih po kratkem sušenju kar na polju. V destilacijskem kotlu skozi njih prehaja vodna para, ki iz drobnih žlez sprosti dišavne snovi, in po ohlajanju se olje loči od vode. Poleg eteričnega olja se iz sivke proizvaja tudi absolut z ekstrakcijo topil, ki diši gosteje, slajše in bolj zeliščno, z pridihom sena.

Sivkino olje diši zeliščno in sveže, s čistim, rahlo kafrastim pridihom in rahlo sadno noto. Postopoma se sprošča nežno pudrast, skoraj milni odmev. Za svoj značilen vtis se lahko zahvali predvsem snovem linalool in linalilacetat. Mnogi ta vonj dojemajo kot pomirjujoč, zato ga pogosto najdete tudi v dišavah za dom ali v izdelkih, namenjenih za večer.

Za moško parfumerijo ima sivka ključen pomen. Je hrbtenica aromatične družine fougère, katere klasična zgradba združuje svežo sivko s sladkim kumarinom in zemeljsko mahovo osnovo. Iz tega temelja izhaja vrsta tradicionalnih moških dišav, od brivske klasike do elegantnih kolonjskih vod. Sivka v njih dodaja čistost in vtis urejenosti.

Moderna parfumerija pa sivke že dolgo ne zapira v moško garderobo. V povezavi z vanilijo nastajajo mehke, kremaste kompozicije, v katerih zeliščna svežina uravnoveša sladkost in ji dodaja zračnost. S začimbami, na primer s cimetom ali klinčki, deluje sivka topleje in v orientalskih vonjih ustvarja zanimiv kontrast. Zato jo danes najdete v ženskih in unisex parfumih – od lahkih dnevnih vonjev do večernih gurmanskih kompozicij. Če vam sivka bolj spominja na babičino omaro, jo preizkusite prav v teh modernih kontekstih.

Kardamom – hladilna začimba indijskih gora

Kardamom izvira iz vlažnih gorskih gozdov južne Indije, predvsem iz Zahodnih Gatov, kjer se eno izmed tamkajšnjih gorskih območij po njem celo imenuje Kardamomske gore. Rastlina spada v družino ingverjevk in v Indiji jo že od nekdaj imenujejo kraljica začimb – ob boku popra, ki mu pripada naslov kralja. Uspeva v senci višjih dreves, v toplem in v visoki vlažnosti. Danes se kardamom goji tudi v drugih tropskih območjih in v velikem obsegu tudi v Gvatemali, ki se je uvrstila med njegove največje svetovne proizvajalce.

Za parfumerijo so pomembna drobna temna semena, skrita v zelenih strokih. Stroki zorijo postopoma, zato se večinoma obirajo ročno, še preden popolnoma dozorijo, nato pa se sušijo. Eterično olje se pridobiva iz suhih semen, najpogosteje s parno destilacijo. Vedno bolj priljubljena je tudi nežna ekstrakcija z ogljikovim dioksidom, ki poteka pri nižjih temperaturah. Tako pridobljen ekstrakt velja za bolj zvest vonju sveže zdrobljenih semen in bolje ohranja njihove sveže, žive tone. Zaradi zahtevnega gojenja in ročnega obiranja se kardamom običajno uvršča med dražje začimbe.

Vonj kardamoma je začinjen, a hkrati presenetljivo hladen. Poleg toplega, rahlo smolnatega začimbnega podtona v njem prepoznate pridih citrusov, osvežujoč ton, ki spominja na evkaliptus, in nežno, skoraj cvetlično sladkost. Hladen vtis je povezan s snovjo, imenovano cineol, ki jo poznate prav iz evkaliptusa. Zaradi tega kardamom deluje izrazito sveže kot večina začimb – medtem ko cimet ali klinčki vonj segrevajo in zgostijo, ga kardamom raje prezrači in razsvetli.

V parfumih se kardamom najpogosteje pojavlja v zgornjih notah, kjer ustvari prvi svež in začinjen vtis po nanosu. Tipično ga najdete:

• v sveže začinjenih vonjih, kjer se povezuje s citrusi, ingverjem ali poprom in dodaja kompoziciji energijo,
• v orientalskih vonjih, katerih tople, smolnate in sladke note na začetku osveži in olajša,
• v gurmanskih kompozicijah s kavo ali začinjenim čajem, ki spominjajo na dišeče napitke in sladkosti,
• v lesnih vonjih, kjer lesu doda jasnejši in bolj zračen začetek.

Povezava s kavo ima dolgo tradicijo – na Bližnjem vzhodu se kava pogosto začini prav s kardamomom, zato ta kombinacija naravno zazveni tudi v orientalsko usmerjeni parfumeriji. Če vas privlačijo vonji, ki so začinjeni, a ne delujejo težko, bodite pozorni na kardamom v sestavi. Na koži se njegovi sveži toni pokažejo predvsem v prvih minutah po nanosu, nato postopoma oslabijo in prepustijo prostor srednjim in osnovnim notam.

Kadilo – smolnate solze starodavne kadilne poti

Kadilo, v parfumeriji pogosto imenovano z latinskim imenom olibanum, je smola dreves rodu Boswellia. Ta nizka, pogosto zvita drevesa rastejo na suhih kamnitih pobočjih in v polpuščavskih območjih Omana, Jemna, Somalije in Etiopije, kjer prenašajo vročino in pomanjkanje vode. Ime olibanum se običajno izpeljuje iz arabske besede za mleko – po belkasti tekočini, ki izteka iz drevesa.

Že stoletja je kadilo ena izmed visoko cenjenih dobrin starodavnega sveta. Karavane so ga prevažale po tako imenovani kadilni poti z juga Arabskega polotoka preko puščavskih oaz do sredozemskih pristanišč, od koder je potovalo naprej v celoten antični svet. Smola se je žgala v templjih, pri obredih in v gospodinjstvih, vonj njenega dima pa se še danes povezuje s predstavo svetih krajev.

Zbiranje smole je še danes pretežno ročno delo. Zbiralci previdno zarežejo lubje drevesa in iz plitvih ran začne iztekati mlečna, lepljiva tekočina. Na zraku postopoma otrdi in v nekaj tednih se posuši v prosojne kapljice in grudice, ki jim pravimo solze. Njihova barva sega od skoraj bele preko rumenkaste do jantarne. Zarezovanje se med sezono ponavlja, drevesa pa potrebujejo tudi obdobje počitka – preveč intenzivna žetev jih izčrpava, zato se v zadnjih letih vse pogosteje govori o skrbnem zbiranju kadila.

Iz posušenih solz se za parfumerijo izdelujeta dve glavni surovini:

• eterično olje – pridobiva se s parno destilacijo, je lahkotno in sveže ter zajema predvsem zračno, citrusno in smolnato plat kadila,
• resinoid – nastane z ekstrakcijo s topilom, je gostejši in temnejši ter nosi toplejše, balzamične in dalj trajajoče tone.

Če prvič povonjate kadilno eterično olje, vas morda preseneti, kako sveže začne. Na začetku se oglašajo citrusni, rahlo limonasti in poprovi toni z zeleno smolnato ostrino, ki spominja na iglavce. Postopoma se vonj umiri in prehaja v dimne, balzamične in lesne odtenke s hladnim, skoraj mineralnim pridihom. Prav ta kombinacija vzbuja asociacijo s starimi kamnitimi cerkvami, kjer se je v stene skozi stoletja vsrkal dim iz kadilnic.

V sestavi parfuma lahko kadilo deluje na različnih ravneh – njegova sveža komponenta poživlja zgornje note, medtem ko se smolnata in dimna plat uveljavljata v srcu in osnovi vonja. Srečate ga predvsem v naslednjih vrstah kompozicij:

• orientalski vonji, kjer se združuje z začimbami, balzami in drugimi smolami ter jim dodaja globino,
• lesni vonji, katerim daje suhost in hladnejši, zračnejši značaj,
• dimne kompozicije navdihnjene z obredi, ognjem ali starimi interierji, v katerih pogosto igra glavno vlogo,
• moderni uniseks parfumi, kjer v manjših količinah deluje kot skrivnosten akcent, ki vonju dodaja prostor in nepričakovano globino.

Kadilo v kompozicijah pogosto spremlja sorodna mira ali labdanum. Če imate radi vonje, ki delujejo umirjeno, meditativno in hkrati čisto, se splača posvetiti pozornost njegovemu smolnatemu podpisu.

Vetiver – korenine, ki dišijo po zemlji

Večina dišavnih surovin izvira iz cvetov, plodov, listov ali lubja. Vetiver je izjema: ta visoka tropska trava skriva svoje bogastvo pod zemljo. Dišijo njene goste, prepletene korenine, ki lahko segajo v globino več metrov. Rastlina izvira iz Indije, za parfumerijo pa se danes goji predvsem na Haitiju, na indonezijski Javi in v Indiji. Zaradi mogočnega koreninskega sistema se vetiver v številnih državah uporablja tudi kot naravna zaščita pobočij pred erozijo.

V Indiji, kjer vetiver imenujejo khus, imajo njegove korenine dolgo tradicijo. Iz njih pletejo preproge in zavese, ki jih v vročih dneh škropijo z vodo – zrak, ki skozi njih prehaja, se ohlaja in hkrati nežno odišavi celoten prostor. Prav ta zemeljska, pomirjujoča dišava naredi vetiver tako cenjeno parfumsko surovino.

Pot od šopa trave do dišavne esence je zahtevna. Rastline običajno rastejo približno leto do dve, preden korenine dovolj okrepijo. Nato se šopi izkopljejo, korenine se ločijo od nadzemnega dela, temeljito operejo, da se odstranijo zemlja, in pustijo, da se posušijo. Pred predelavo jih običajno narežejo in včasih še namočijo v vodi. Sama parna destilacija je pri vetiverju izjemno dolgotrajna in traja dolge ure – dišavne snovi v koreninah so težke in malo hlapne, zato jih para sprošča le počasi. Rezultat je gost olje jantarne do temno rjave barve, ki se po izkušnjah parfumov s časom še zaokroži.

Dišava vetiverja je zemeljska, lesna in dimna. Spominja na vlažno zemljo po dežju, sveže izkopane korenine ali suho travo, glede na izvor pa lahko v njej zaznamo tudi tone oreščkov, rahlo grenkobo ali presenetljivo svež pridih, ki spominja na grenivko. Posamezne provenience se pri tem znatno razlikujejo:

• Haitijski vetiver je običajno svetlejši in čistejši, s svežim, rahlo citrusnim in oreščkastim značajem. Parfumisti ga cenijo zaradi njegove nežnosti in elegance.
• Javanski vetiver je temnejši, gostejši in izrazito dimnejši, včasih z pridihom usnja ali ožganega lesa. Uporablja se tam, kjer naj bi dišava delovala temneje in bolj surovo.

Iz esence se pripravljajo tudi rafinirani derivati, na primer vetiverylacetat, ki ohranja lesni značaj, vendar deluje bolj uglajeno in manj zemeljsko.

V parfumih vetiver predvsem igra vlogo osnovne note. Sidra kompozicijo, podaljšuje obstojnost dišave in ji dodaja suho, lesno globino. Zato spada med tradicionalne stebre moških lesnih parfumov, kjer se pogosto srečuje z začimbami, tobakom ali drugimi lesnimi toni. Vse pogosteje pa se pojavlja tudi v svežih citrusnih in uniseks dišavah: pod jasnimi toni limone ali grenivke ustvarja zemeljsko nasprotje, zaradi katerega svežina ne deluje plosko in na koži traja dlje. Če v opisu osnovnih tonov naletite na vetiver, lahko pričakujete suh, zemeljski zaključek, ki se na koži razvija še dolgo po izginotju zgornjih tonov.

Hrastov lišaj – lišaj, na katerem temelji chypre

Kljub svojemu imenu hrastov lišaj ni mah, temveč lišaj – simbioza glive in alge, ki ustvarja sivozelene, nežno razvejane steljke. Najpogosteje raste na lubju hrastov, najdemo pa ga lahko tudi na drugih listavcih. Za parfumerijo se tradicionalno nabira v gozdovih Balkana, v Franciji in severni Afriki, zlasti v Maroku. Sorodni lišaj, ki raste na lubju iglavcev, se imenuje drevesni mah in ima nekoliko bolj smolnato aromo.

Nabiranje poteka ročno: nabiralci lišaj previdno luščijo z debel in vej ter ga nato temeljito posušijo. Posušen material se lahko nekaj časa skladišči, saj njegova aroma z zorenjem pridobiva na polnosti. Samo obdelovanje poteka v dveh korakih:

1. Ekstrakcija z raztopilom – suhi lišaj se namaka v hlapnem raztopilu, ki iz njega izloči dišeče in voščene snovi. Po izhlapevanju raztopila ostane gost, voščen koncentrat, v parfumeriji znan kot konkreta.
2. Čiščenje z alkoholom – konkreta se spere z alkoholom, ki raztopi dišečo komponento, medtem ko se voski ločijo. Po odstranitvi alkohola nastane absolut – temna, zelo gosta in bogata surovina, ki v kompoziciji običajno zadostuje v majhnih količinah.

Zakaj se danes uporabljajo prilagojene različice. Naravni hrastov lišaj vsebuje več snovi, ki lahko pri občutljivih ljudeh povzročijo alergijsko reakcijo na koži; najpogosteje se omenjata atranol in kloratranol. Pravila za varnost kozmetike in parfumov zato močno omejujejo njihovo prisotnost v končnih izdelkih, regulirana pa je tudi skupna količina hrastovega lišaja v kompozicijah. Parfumerji zato delajo s posebej prilagojenimi ekstrakti, iz katerih se problematične komponente v veliki meri odstranijo, naravno surovino pa pogosto dopolnjujejo s sintetičnimi snovmi s podobnim značajem. Številne klasične dišave so bile zaradi tega skozi leta predelane – njihov značaj ostaja podoben, nekatere nianse pa se lahko razlikujejo.

Vonj hrastovega lišaja je gost in temen. Spominja na vlažen gozd po dežju, zdrobljeno lubje, zemljo in gozdno podrast. Pod to zeleno, rahlo grenko plastjo se skriva rahlo slan, skoraj morski pridih, nežno usnjen podton in posebna črnila suhost. V kompoziciji se izraža predvsem v osnovnih tonih, kjer dolgo vztraja in deluje kot trdna podlaga, na kateri izstopajo druge surovine.

Temelj družine chypre. Dišave tipa chypre, poimenovane po francoskem imenu otoka Ciper, temeljijo na kontrastu svežega citrusnega uvoda, običajno bergamota, in temne zemeljske osnove, v kateri glavno vlogo igra prav hrastov lišaj, pogosto v kombinaciji s smolnatim labdanumom in pačulijem. Brez njega bi ta družina izgubila svojo značilno zeleno globino in elegantni, nekoliko zadržani značaj. Iz klasične sheme so se postopoma razvile cvetlične, sadne in usnjene različice chypre.

Podpora klasičnim fougère. Hrastov lišaj ima svoje mesto tudi v aromatičnih dišavah tipa fougère, kjer skupaj z lavando in sladkim kumarinovim tonom ustvarja značilen "praprotnati" vtis. Dodaja jim zemeljskost in stabilnost, zaradi česar sveži zeliščni toni ne izhlapijo prehitro. Na splošno velja, da tudi v majhnih količinah lahko dišavo zasidra, ji doda zelen odtenek in poveže zgornje tone z osnovo, zato ga parfumerji uporabljajo tudi v lesnih ali usnjenih kompozicijah.