Enciklopedija parfumskih surovin: sestavine in njihove zgodbe – 7. del

Kokos – tropska sladkost s kremastim telesom

Dovolj je en sam vdih in mnogi ljudje si predstavljajo vroč pesek, sonce in počitnice ob morju. Kokos je ena izmed sestavin, ki v parfumeriji deluje skoraj kot bližnjica do poletne sprostitve. Njegova zgodba pa je daljša in zanimivejša, kot bi nakazovala vonj sončne kreme.

Kokosova palma raste na tropskih obalah Indijskega in Tihega oceana. Njeni plodovi prenesejo daljše bivanje v slani vodi, zato so se lahko širili ob obalah tudi samodejno. Veliko vlogo pa so odigrali tudi ljudje: kokosi so jim tisočletja služili kot zaloga hrane in tekočine na dolgih plovbah. Palma se je tako razširila na mnoge otoke in obale v tropskem pasu, kjer je še danes običajen del kuhinje, obrti in vsakdanjega življenja.

Morda vas preseneti, da sam kokosov olje diši precej šibko. Izrazitega, sladko kremastega vonja, ki ga povezujemo s kokosom, iz plodu v zadostni moči ni mogoče pridobiti. Parfumerji zato kokosovo noto običajno sestavljajo – predvsem iz tako imenovanih laktonov. Gre za skupino dišečih molekul, ki se v majhnih količinah naravno pojavljajo v številnih plodovih in mlečnih izdelkih ter nosijo mlečni, kremast do breskov značaj. S primerno kombinacijo laktonov z drugimi sestavinami nastane akord, ki kokos spominja bolj zvesto kot sama naravna surovina.

Končna nota je pogosto opisana kot:

• kremasta in mlečna – mehka, zaobljena, brez ostrih robov,
• sladka – vendar ne sladkorna, temveč nežno oreščkasta,
• sončna – s toplim vtisom kože, ogrete s soncem.

Povezava kokosa s plažno atmosfero ima praktičen izvor. Kokosovo olje in kokosovi vonji so se dolgo pojavljali v izdelkih za sončenje, zato se je vonj v spominu mnogih ljudi povezal s poletjem in počitnicami. Parfumerija to asociacijo rada uporablja v kompozicijah, ki naj bi vzbujale sonce, morje in sprostitev. Kokos se hkrati dobro ujema z gurmansko družino, torej med vonji, ki jih navdihujejo sladice in sladkarije. Tam kompoziciji dodaja mehkobo in vtis nečesa bogatega, skoraj užitnega.

V opisu parfuma najdete kokos najpogosteje v srednjem delu (srcu) ali v osnovnih tonih (bazi). Zaradi kremastega značaja ne deluje kot hlapljiv zgornji ton, temveč kot topla plast, ki na koži zdrži dlje. Pogosto ga spremljajo vanilija, tonka ali sandalovina, s katerimi ustvarja mehko in sladko podlago. Prav tako je običajna povezava s tropskimi cvetovi, kot so tiaré, frangipani ali ylang-ylang – kokos njihovo bogato cvetlično dišavo zmehča in ji doda plažni pridih. Če torej naletite na kombinacijo kokosa z vanilijo in belimi cvetovi, lahko pričakujete topel, sončen in čuten vonj.

Rožnati poper – iskrica, ki v resnici ni poper

Ime vara že na prvi pogled. Majhne rožnate kroglice, ki jih poznate iz poprovih mešanic, nimajo veliko skupnega s pravim poprom. Ne izvirajo iz poprovca, ampak iz zimzelenega drevesa, katerega domovina je Južna Amerika. Botanično spadajo v povsem drugo družino kot črni poper, ime pa so dobile predvsem zaradi oblike plodov in rahlo pikantnega okusa. Danes se rožnati poper goji tudi v drugih toplih predelih sveta, kjer mu ustrezata sonce in blaga zima.

Kako plodovi postanejo parfumska surovina

Za parfumerijo se uporabljajo sušeni plodovi. Najpogosteje se iz njih z destilacijo z vodno paro pridobiva eterično olje, ki zajame svežo in hlapno plat surovine. Druga možnost je ekstrakcija z ogljikovim dioksidom, pri čemer nastane ekstrakt s polnejšim in nekoliko toplejšim profilom, bližjim vonju sveže zdrobljenih kroglic. Parfumerji izbirajo med obema oblikama glede na to, ali želijo poudariti bolj iskrico ali globino.

Kakšen je vonj rožnatega popra

Vonj rožnatega popra je sveže pikanten, vendar brez ostrine, ki jo povezujete s črnim poprom. Običajno se v njem prepoznajo naslednje plasti:

• pikantna svežina – nežno ščemenje, ki takoj prebudi kompozicijo,
• citrusni ton – ki spominja na lupino limone ali grenivke,
• rožnati sadni pridih – rahlo cvetlični, ponekod celo jagodičasti,
• smolnati odmev – rahlo balzamičen zaključek, ki zasidra svežino.

Prav ta kombinacija svežine in toplega podtona ga naredi zelo prilagodljivo surovino, ki se dobro ujema s citrusi, vrtnico in lesenimi toni.

Od kuhinjske kuriozitete do zgornjega tona

Dolgo je bil rožnati poper znan predvsem kot barvna začimba in kuhinjska zanimivost. V zadnjih desetletjih pa so ga vzljubili tudi parfumerji in danes spada med pogosto uporabljene zgornje tone. Uporablja se v ženskih, moških in uniseks kompozicijah – v cvetličnih vonjih vrtnici doda svež kontrast, v lesenih in orientalskih pa nepričakovan blisk svetlobe. Glede na to, da gre za zgornji ton, ga zaznavate predvsem v prvih minutah po nanosu. Na samem začetku kompoziciji doda iskrico, ki nato postopoma prehaja v srce in bazo vonja.

Figa – mlečna kaša, zeleni listi, sredozemsko poletje

Figovec je eden najstarejših dreves, ki jih je človek začel načrtno gojiti. Njegov dom je območje Male Azije in vzhodnega Sredozemlja, od koder se je razširil po celotnem toplem pasu okoli Sredozemskega morja. Kdor je kdaj stal poleti pod široko krošnjo figovca, pozna njegovo značilno dišavo – zeleno, nekoliko grenko, z mlečnim podtonom in sladkastim vonjem zorečih plodov. Prav to atmosfero poskušajo ujeti parfumerji.

Drevo mitov in simbolov

Figa spremlja človeško kulturo že od antike. V antičnem svetu je bila povezana s plodnostjo, obiljem in božansko naklonjenostjo. Rimska tradicija pripoveduje o figovcu, pod katerim naj bi volkulja našla in dojila Romula in Rema, in drevo je tako dobilo mesto neposredno v ustanovitvenem mitu Rima. V Stari zavezi se figov list pojavlja v zgodbi o Adamu in Evi, ki sta si z njim po okušanju prepovedanega sadeža pokrila goloto. Figa se v besedilih in likovni umetnosti večkrat vrača kot znak rodovitnosti, miru in doma.

Kako figa pride v stekleničko

Naravni ekstrakti iz figovca so v parfumeriji redki. Iz listov je sicer mogoče pridobiti dišečo snov, vendar je njen izkoristek nizek in uporaba omejena, zato jo srečamo le redko. Sladka kaša plodov se za izdelavo dišeče esence praktično ne uporablja. Parfumerji zato figovo noto večinoma sestavljajo kot akord – kombinacijo več naravnih in sintetičnih sestavin, ki skupaj posnemajo posamezne obraze drevesa:

• zeleni listi – sveža, rahlo grenka do travnata sled,
• mlečni sok vej – kremast, rahlo lepljiv vtis,
• zrela kaša – mehka sadna sladkost z medenim pridihom,
• les – suh, rahlo sladkast podton.

Glede na to, katero sestavino parfumer poudari, lahko figa deluje skoraj kot sveže odtrgan list ali pa kot žametno, soncem ogreto sadje.

Zeleno mlečni stil

Čeprav ljudje poznajo figo že tisoče let, je postala izrazita parfumska surovina šele relativno nedavno. Konec 20. stoletja, približno v devetdesetih letih, so se pojavile kompozicije, ki so temeljile neposredno na figovem akordu in odprle parfumeriji nov, zeleno mlečni stil. Šlo je za dišave, ki niso temeljile na cvetlicah ali težkih bazah, temveč na občutku poletnega vrta, sence in toplega zraka. Ta stil je od takrat postal del parfumerijske palete in figa se danes pojavlja v ženskih, moških in uniseks kompozicijah.

Mesto v piramidi

Figova nota se najpogosteje uporablja v zgornjih in srednjih tonih. Zelena, listnata stran je zaznavna takoj po nanosu, ko dišavi doda svežino in iskrivost. Mlečna in sadna stran se nato razvijata v srcu, kjer se figa dobro ujema s citrusi, zelenimi zelišči, kremastimi toni in z lesenimi sestavinami, na primer s cedro. V osnovnih tonih se figa samostojno pojavlja redkeje, njen kremast odtis pa lahko v ozadju odmeva še dolgo.

Žafran – dragocena začimba z usnjenim podtonom

Žafran se pridobiva iz brazd žafrana, majhne jesenske rastline iz družine perunikovk. Vsak cvet nosi le tri tanke rdeče brazde, ki se še danes večinoma ročno pobirajo, običajno zgodaj zjutraj, preden se cvetovi popolnoma odprejo. Največ žafrana prihaja iz Irana, goji pa se tudi v Španiji, Indiji, Grčiji in drugih območjih s suhim in sončnim podnebjem. Po obiranju se brazde nežno sušijo – šele tako se popolnoma razvije njihova značilna aroma in intenzivna barva.

Za en kilogram posušene začimbe je potrebno pobrati več kot sto tisoč cvetov. Delo je dolgotrajno in donos majhen, zato žafran že od nekdaj velja za dragoceno začimbo, njegovi naravni ekstrakti pa za najdražje parfumerijske surovine. Parfumerji jih zato pogosto dopolnjujejo s sintetičnimi molekulami, ki zvesto posnemajo žafranov značaj in hkrati zagotavljajo stalno kakovost. Zaradi tega se lahko žafranov akord pojavi tudi v kompozicijah, kjer čisti naravni ekstrakt ne bi bil na voljo v zadostni količini.

Vonj žafrana je topel in večplasten. Če ga povohate prvič, vas morda preseneti, kako malo spominja na kuhinjsko začimbo. V parfumeriji se opisuje predvsem z naslednjimi odtenki:

• usnjen ton – suh, rahlo živalski vtis, zaradi katerega je žafran naravni partner usnjenih akordov,
• medena sladkost – nežna, nevsiljiva sladkost brez gurmanske teže,
• senena nota – spomin na posušeno travo, ogreto s soncem,
• kovinski lesk – hladen, skoraj mineralni odsev, ki kompoziciji doda kontrast in jasnost.

Žafran spremlja človeštvo že tisočletja. V perzijski kulturi je služil za barvanje tkanin, v kuhinji in pri obredih ter je še danes neločljivo povezan z Iranom. Stari Grki so ga poznali kot barvilo in dišečo sestavino, žafranovo rumena pa je bila cenjena barva. Rimljani so ga po ohranjenih virih dodajali v dišeče mazila in z njim odišavili kopeli ter reprezentativne dvorane ob slavnostih.

V orientalski parfumeriji ima žafran trdno mesto. Uporablja se predvsem v srednjih in osnovnih tonih, kjer se pogosto povezuje z oud-om, vrtnico in usnjem. Oud ga zmehča in mu doda toplo sijaj, vrtnici pa podari začinjeno globino, usnjene akorde pa poudari s svojo suho, rahlo živalsko stranjo. Trojica žafran, vrtnica in oud spada med klasične povezave arabske parfumerije in si je postopoma našla pot tudi v zahodne kompozicije. Že majhna količina žafrana zadostuje, da vonj pridobi žametni, topel in hkrati vzvišen značaj.

Heliotrop – pudrast cvet, ki spominja na mandlje in vanilijo

Heliotrop je nizek grm z drobnimi vijoličnimi do modrovijoličnimi cvetovi, ki rastejo v gostih kobulih. Njegov dom so perujske Ande, od koder se je v 18. stoletju razširil v evropske botanične vrtove, kasneje pa tudi v grajske in mestne gredice. Kdor se na topel dan približa njegovim cvetovom, zazna sladek, rahlo pudrast vonj, ki mnoge spominja na mandljevo pecivo ali vanilijevo kremo.

Ime rastline izhaja iz grščine – hélios pomeni sonce in tropein obračati se. Nanaša se na staro opazovanje, da se cvetovi in listi obračajo za sončno svetlobo. V viktorijanski cvetlični govorici je bil heliotrop povezan s predanostjo in gorečo naklonjenostjo.

Čeprav cvet močno diši, je njegov vonj iz rastline zelo težko pridobiti. Običajne metode obdelave dajejo majhne donose in rezultat ne ujame zvesto vtisa živih cvetov, zato se naravna heliotropova surovina v parfumeriji pojavlja le redko. Rešitev je prinesla kemija 19. stoletja: molekula imenovana heliotropin, kemično piperonal, diši presenetljivo podobno kot cvetoči heliotrop. Od konca 19. stoletja je postala običajen del parfumerijske palete in še danes je glavni nosilec heliotropovega akorda. Parfumerji jo običajno dopolnjujejo z drugimi sestavinami – vanilijevimi, mandljevimi ali pudrastimi toni – da končni vtis deluje bolj polno in se bolj približa pravemu cvetu.

Kakšen je torej vonj heliotropa? Opisi se najpogosteje strinjajo glede nekaj značilnosti:

• Pudrastost – nežen, žameten vtis, ki mnoge spominja na kozmetični puder ali stare toaletne mizice.
• Mandlji in marcipan – sladkast, rahlo oreščkast ton, ki spominja na slaščičarske surovine.
• Vanilija – topel, kremast sladek vonj, ki zaokroži dišavo.
• Cvetlični pridih – diskreten in bolj pridušen, brez ostrine jasmina ali tuberoze.

Priljubljenost heliotropa je dosegla vrhunec na prelomu 19. in 20. stoletja, v obdobju belle époque. Dostopnost heliotropina je takrat omogočila, da se je njegov mehak, sladek vonj pojavljal v številnih parfumih in toaletni kozmetiki, na primer v pudrih in milih. Prav iz tega obdobja izvira povezava heliotropa z občutkom elegance, nežnosti in rahle nostalgije, ki jo mnogi čutijo še danes.

V današnjih kompozicijah se heliotrop najpogosteje pojavlja v srednjih tonih. V pudrastih dišavah prinaša žametno mehkobo, v gurmanskih kompozicijah pa povezuje cvetlični del z vanilijo, tonkovimi zrni ali karamelovimi toni. Dobro se ujema z irisom, vijolico, mošusom in nežnimi lesenimi bazami. Če v opisu parfuma naletite na heliotrop, lahko pričakujete bolj topel in pomirjujoč vonj kot svež ali oster – v polnosti se običajno izrazi šele po nekaj minutah na koži, ko zgornji toni izzvenijo.

Čaj – od zelenega lista do dimljenega lapsanga

Čajna rastlina (Camellia sinensis) je zimzelen grm, ki izvira iz jugozahodne Kitajske. Od tam se je čaj skozi stoletja širil po trgovskih in romarskih poteh – na Japonsko so ga po tradiciji prinesli budistični menihi, v Evropo pa je prišel po zaslugi pomorske trgovine zgodnjega novega veka, v Indiji pa se je njegovo gojenje v velikem obsegu razvilo v 19. stoletju. Iz ene same rastline je tako nastala cela paleta okusov in vonjev, ki se razlikujejo predvsem po načinu obdelave listov.

Čajni obredi

Le malo pijač je ovitih v toliko ritualov. Japonski čajni obred temelji na zelenem praškastem čaju, tišini in pozornosti do detajlov, kitajska tradicija gongfu cha pa poudarja ponavljajoče se kratke prelive, pri katerih se vonj listov postopoma spreminja. Evropski popoldanski čajni trenutek je povezan predvsem s črnim čajem. Vse te navade imajo skupno to, da je vonj čaja v njih enako pomemben kot njegov okus – in prav to bežno atmosfero skušajo ujeti tudi parfumerji.

Absolut ali akord?

Čajni absoluti in ekstrakti iz listov resnično obstajajo, vendar so precej redki in njihov vonj je običajno temen, sušen in tobačen. Večino čajnih not zato parfumerji sestavljajo kot akorde iz več surovin in molekul. Tako lahko ujamejo razliko med posameznimi vrstami čaja:

• zeleni čaj – svež, rahlo travnat in vodnat, z nežno grenkobo,
• beli čaj – najnežnejši, zračen, skoraj cvetlični in pudrast,
• črni čaj – žameten, bolj zaokrožen, s toni suhega sadja, medu in tobaka,
• lapsang souchong – čaj sušen nad dimom borovega lesa, katerega vonj spominja na taborni ogenj, smolo in dimljeno les.

Val transparentnih vonjev

V 90. letih 20. stoletja je zeleni čaj postal eden od simbolov novega pristopa k parfumeriji. Po izrazitih in gostih kompozicijah prejšnjega desetletja je prišla želja po čistosti, lahkotnosti in prosojnosti. Čajni akordi, pogosto dopolnjeni s citrusi in zračnimi cvetličnimi molekulami, so odprli pot tako imenovanim transparentnim vonjem, ki delujejo neopazno, a osebno. Ta stil se v parfumeriji ohranja še danes.

Kako čaj deluje v piramidi

Čajna nota je izjemno vsestranska. V zgornjih tonih osvežuje in dodaja kompoziciji zeleno iskrico, pogosto v povezavi z bergamotko ali limono. V srednjih tonih zmehča cvetlično srce in ga poveže z mošusom in lahkimi lesovi. V osnovnih tonih se uveljavi bolj črni in dimljeni čaj, ki dodaja globino, suho sladkost ali usnjen in lesni podton. Ne glede na to, ali vas privlači mirna svežina zelenega lista ali skrivnostni dim lapsanga, čaj v parfumu pripoveduje zgodbo o počasnem času in osredotočenosti.