Enciklopedija parfumskih surovin: sestavine in njihove zgodbe – del 8

Usnje

Usnjen ton je eden izmed najbolj zanimivih paradoksov parfumerije. Čeprav ga v opisu dišave najdete tako samoumevno kot jasmin ali vanilijo, se iz samega usnja ne pridobiva – živalsko usnje namreč ne diši tako, kot si ga predstavljamo v parfumu. Tisto, kar zaznavate kot vonj nove torbice, rokavic ali usnjenega sedeža, je skrbno sestavljen akord, torej harmonija več surovin, ki skupaj ustvarjajo vtis obdelanega usnja.

Rokavičarji iz Grassa in rusko usnje

Korenine usnjenega akorda segajo v južnofrancoski Grass 17. stoletja. Mesto je bilo takrat znano po usnjarstvu in izdelavi rokavic, vendar je obdelava usnja prinašala močan, neprijeten vonj. Rokavičarji so zato začeli končano usnje odišavljati s cvetličnimi esencami, balzami in smolami. Odišavljene rokavice so postale modni dodatek dvorne družbe, in obrt rokavičarjev se je postopoma združila z obrtjo parfumov – prav iz te tradicije je zrasel sloves Grassa kot parfumske prestolnice.

Druga pomembna linija je tako imenovano rusko usnje. V Rusiji so usnje obdelovali s pomočjo brezovega katrana, ki mu je dal značilen dimljen, rahlo katranast vonj in ga hkrati ščitil pred vlago in insekti. Usnje, obdelano na ta način, je bilo v Evropi cenjeno blago, in njegov značilen vonj je postal navdih za celotne kasnejše generacije usnjenih dišav.

Iz česa je sestavljen akord

Sodobni usnjen akord združuje naravne surovine s sintetičnimi molekulami. Vsaka sestavina prispeva drugačno nianso:

• Brezov katran – pridobiva se s suho destilacijo brezovega lubja in akordu daje dimljen, katranast do zažgan značaj, ki spominja na rusko usnje.
• Labdanum – smola iz cistusa, sredozemskega grma, nosi topel, ambroven in rahlo živalski ton, ki usnju daje polnost.
• Styrax – balzamična smola s sladkastim, rahlo dimljenim in balzamičnim podtonom, ki akord zaokroži.
• Sintetične molekule – na primer snovi iz skupine kinolinov prinašajo zemeljsko grenak, katranast učinek, druge molekule pa ustvarjajo mehak, žameten vtis semiša.

Glede na razmerje teh sestavin lahko usnjen ton deluje zelo različno. Prevlada brezovega katrana in kinolinov vodi k grobemu, dimljenemu usnju z izrazitim značajem, medtem ko nežnejše molekule v kombinaciji s cvetličnimi toni ustvarjajo semiš usnje – mehko, pudrasto in diskretno, kot notranja stran nežne rokavice.

Mesto v kompoziciji

V parfumu se usnje uporablja predvsem kot osnovni ton. Pojavi se postopoma, z zamikom po nanosu, in ostane na koži ter oblačilih dolge ure. Tvori hrbtenico samostojne družine usnjenih dišav in je pomemben del mnogih chypre kompozicij, kjer se povezuje z mahom, pačulijem in lesnimi toni. Kompoziciji dodaja globino, eleganco in obstojnost – in prav zaradi njega deluje tudi sveža ali cvetlična dišava v zaključku zrelejše, bolj samozavestno.

Med

Med je ena najstarejših sladkih surovin, ki jih pozna človeštvo. Služil je kot hrana, konzervans in daritev, njegova dišava pa je že od nekdaj povezana s predstavo obilja in topline. Medeni ton se zato v parfumeriji pojavlja že dolgo, predvsem v orientalskih kompozicijah, kjer poudarja njihovo čutnost in globino.

Iz samega medu pa dišavne snovi ni mogoče pridobiti. Med je sestavljen pretežno iz sladkorjev in vode, njegove nežne aromatične sestavine pa običajni postopki obdelave ne ohranijo. Parfumerji zato delajo z absolutom iz čebeljega voska. Vosek iz medenih satov se obdeluje z ekstrakcijo z raztopilom: najprej nastane voščena masa, imenovana konkret, iz katere se z nadaljnjim čiščenjem z alkoholom pridobi absolut. Ta je gost, temen in diši po medu, vosku in suhem senu.

Naravni absolut je drag in njegova dišava se med posameznimi serijami razlikuje. Medeni akord se zato v sodobni parfumeriji dopolnjuje s sintetičnimi snovmi s sladko, voščeno in rahlo cvetlično dišavo, na primer estri fenilocetne kisline, ki zvesto posnemajo meden vtis. Parfumer jih kombinira z drugimi surovinami, da akord deluje polno in naravno.

Kako med diši v parfumu? Je sladek in topel, z voščenim podtonom in rahlo živalskim pridihom, ki mu daje čutnost. Prav ta živalska stran zahteva previdnost: v prevelikem odmerku lahko medeni ton deluje težko, celo živalsko ostro, zato se dozira s občutkom.

V kompoziciji se med uporablja v srednjem in osnovnem delu dišave. Njegova vloga je lahko večkratna:

• Omehčanje cvetlic – v kombinaciji z vrtnico ali tuberozo zgladi ostrejše robove cvetličnega srca in mu doda žametno, nektarno polnost.
• Topla osnova – v orientalskih parfumih se združuje s smolami, začimbami in lesovi ter podaljšuje njihov topel zaključek.
• Gurmanski poudarek – v gurmanskih kompozicijah dodaja sladkost, ki deluje manj sladkorno in bolj naravno kot čisto desertni toni.

Ne glede na to, ali zaznate medeni ton v cvetličnem ali orientalskem parfumu, je običajno eden od elementov, ki dišavi dajejo toplo in objemajočo atmosfero. Na koži se poleg tega postopoma spreminja: sprva lahko deluje nektarno in sveže, kasneje prehaja v globljo, voščeno in rahlo živalsko noto.

Lotus

Lotus orehonosni (Nelumbo nucifera) je vodna rastlina z izjemno bogato simboliko. V Indiji in jugovzhodni Aziji spremlja religijo, umetnost in vsakdanje življenje že tisočletja – v hinduizmu je povezan z boginjo Lakšmi in stvarnikom Brahmo, v budizmu pa z razsvetljenjem in osvoboditvijo uma. Njegov cvet raste iz blata na dnu ribnikov in se nad gladino odpira čist in neomadeževan. Prav ta podoba ga je naredila za simbol čistosti, duhovne rasti in miru, ki se pojavlja na templjskih reliefih, v slikarstvu in poeziji.

Omeniti velja tudi botanično zanimivost: listi lotusa odbijajo vodo in nečistoče tako učinkovito, da kapljice po njih le stečejo in odnesejo prah. Lotus se pogosto zamenjuje z modrim "lotusom" starega Egipta, ki je v resnici lokvanj – druga rastlina z lastno zgodovino in lastnim vonjem.

Kako se pridobiva lotus

Iz cvetov lotusa se v majhnih količinah proizvaja absolut, in sicer z ekstrakcijo s topilom. Tako nastane gost, intenziven material, ki ujame nežno dišavo cveta veliko bolj zvesto kot klasična destilacija. Donosnost je nizka in surovina redka, zato se v parfumeriji uporablja bolj izjemoma in v majhnih odmerkih.

Večina lotusovih not, s katerimi se srečate v dišavah, je zato fantazijski akord. Parfumerji ga sestavljajo iz svežih, vodnih in ozonskih molekul, zelenih sestavin in nežnih cvetličnih snovi, da pričarajo podobo cveta na gladini. Tak akord ne posnema nujno pravega cveta – gre bolj za interpretacijo njegove atmosfere: hladne vode, svetlobe in tišine.

Kakšen je vonj lotusa

Lotus diši nežno in neopazno. Zanj je značilen vodnat, prozoren značaj, dopolnjen z rahlo pudrnatostjo. Pod površjem lahko prepoznamo:

• vodne in sveže tone – vtis hladne gladine in vlažnega zraka,
• zelene odtenke – spominjajo na stebla in mlade liste,
• skoraj sadne nianse – sladkaste, sočne in zelo diskretne,
• pudrast odmev – mehak, čist in pomirjujoč.

Vloga lotusa v dišavah

Lotus se pojavlja predvsem v srednjem delu (srcu) vodnih in svežih cvetličnih dišav. Kompoziciji dodaja prosojnost, zračnost in občutek miru, ne da bi preglasil druge sestavine. Dobro se ujema s citrusi, zelenimi toni, drugimi belimi cvetovi in lahkim mošusom v osnovi. Ne glede na to, ali ga v opisu dišave najdete kot glavno noto ali le kot nežen spremljevalec, običajno signalizira kompozicijo, ki naj bi delovala čisto, lahkotno in harmonično.

Rabarbara

Rabarbara je trajnica iz družine dresnovk, ki izvira iz Azije – iz gorskih območij današnje Kitajske, Tibeta in Sibirije. Tam so jo stoletja cenili predvsem zaradi njenega korena, ki je imel trdno mesto v tradicionalni medicini in je bil tako redek, da so z njim trgovali na dolge razdalje in ga v Evropo uvažali kot dragoceno blago. Užitni peclji, ki jih danes poznate iz pit in kompotov, so se kot zelenjava v evropskih vrtovih razširili šele v 18. in 19. stoletju, najprej predvsem v Angliji.

Iz pecljev rabarbare se eterično olje ne pridobiva – sestavljeni so pretežno iz vode in njihovega vonja ni mogoče ujeti z destilacijo ali ekstrakcijo, da bi ustrezal vtisu sveže narezanega stebla. Rabarbarin ton zato v parfumeriji nastaja kot akord. Parfumerji ga sestavljajo iz sodobnih sintetičnih molekul, ki so jih kemiki razvili prav za ta kisel in zeleni vtis. Okrog njih nato gradijo spremljavo iz zelenih tonov, na primer listne zelenice, in citrusov, ki akord poživijo in mu dodajo sočnost.

Vonj rabarbare je kisel, sočen in izrazito zelen. Spominja na trenutek, ko prelomite svež pecelj in začutite ostro, skoraj hrustljavo svežino. Pod njo se skriva nežno iskriv pridih, ki mnoge spominja na vrtnico, in ton nezrelega sadja. Rabarbara tako stoji na meji med zelenjavnim vrtom in cvetličnim nasadom. Njen značaj lahko povzamemo v nekaj lastnostih:

• Kiselost – svež, rahlo trpek ton, ki prebudi kompozicijo.
• Sočnost – vtis vlažnega, sveže narezanega stebla.
• Zeleni značaj – rastlinska, rahlo grenka linija, ki spominja na liste.
• Rožnati pridih – nežen cvetlični sijaj, zaradi katerega se rabarbara zlahka povezuje s cvetličnimi sestavinami.

V strukturi parfuma se rabarbara uporablja predvsem v zgornjih notah. Zaznate jo takoj po nanosu, ko kompozicijo poživlja in ji doda energičen, rahlo oster začetek. Najpogosteje se pojavlja v svežih in cvetličnih vonjih, kjer uravnava slajše in polnejše sestavine srca. Posebej naravno se združuje z vrtnico – obe sestavini delita podobne iskrive, rahlo kisle nianse, tako da rabarbara cvetu doda zeleno svežino, medtem ko ji vrtnica podari mehkobo in globino. Dobro jo dopolnjujejo tudi citrusi, zeleni toni in lahki mošus, ki njeno svežino podaljšujejo.

Če v opisu parfuma naletite na rabarbaro, lahko pričakujete bolj svež, poživljen začetek kot sladkost – gre za sestavino, ki vonju dodaja zračnost in občutek sveže pobranega vrta.

Brin

Navadni brin je nizek iglavec, redkeje tudi manjše drevo, ki raste v zmernem pasu celotne severne poloble – od skandinavskih vresovij preko gorskih pašnikov srednje Evrope do Severne Amerike in Azije. Njegove modro-črne "jagode" so v resnici mesnati storži, ki dozorijo v dveh do treh letih. Na enem grmu zato pogosto najdete zelene in zrele plodove hkrati.

Kajenje, ljudsko zdravilstvo in gin

Brin spada med najstarejše dišeče rastline, ki so jih ljudje uporabljali za kajenje. Suhe vejice in jagode so se kurile v bivališčih in hlevih, da so odišavile prostor in ga po tradiciji očistile. V ljudski medicini so iz jagod pripravljali poparke in tinkture, katerih učinki so danes bolj del zgodovine kot preverjeno priporočilo. Najbolj znano sled pa je brin pustil v kuhinji in destilaciji: dodaja značaj divjačini, kislemu zelju in predvsem ginu, katerega ime izhaja iz nizozemske besede za brin.

Kako se pridobiva olje

Esencialno olje se proizvaja z destilacijo vodne pare, najpogosteje iz zdrobljenih zrelih jagod. Manj pogosto se destilirajo tudi iglice in les, ki dajejo olje bolj suho in smolnato. Glavna sestavina jagodnega olja so terpeni, predvsem alfa-pinen, mircen in sabinen, ki so zaslužni za njegov svež iglasti vonj.

Posebno poglavje predstavlja sorodni rdeči brin iz območja Sredozemlja. Iz njegovega lesa se s suho destilacijo pridobiva temno olje cade z izrazito dimnim, katranskim vonjem. Parfumerji ga uporabljajo v majhnih količinah tam, kjer potrebujejo vtis ognja, dima ali usnja.

Vonj in uporaba v parfumeriji

Vonj brinovih jagod je smolnat, iglasti in sveže začinjen, z rahlo poprovim tonom in značilnim ginovim pridihom. Za razliko od citrusov ne deluje sladko, ampak suho in čisto, kot sprehod po gozdu po jutranjem dežju.

• Zgornje note: brin oživi začetek kompozicije in ji doda zračnost ter hladen iskriv učinek.
• Aromatične in fougère dišave: naravno se ujema z lavando, rožmarinom, žajbljem in bergamotko.
• Lesne dišave: povezuje svež uvod s cedro, vetiverjem ali kadilom v osnovi.

Najpogosteje ga zato srečamo v moških parfumih, kjer poudarja čist, zunanji značaj. Vse pogosteje pa se pojavlja tudi v uniseks kompozicijah, ki delujejo z motivom gozda, gorskega zraka ali priljubljenega koktajla.

Kakavovec

Kakavovec (Theobroma cacao) izvira iz vlažnih tropskih predelov Srednje in Južne Amerike. Njegovo latinsko ime se prevaja kot "hrana bogov" in dobro izraža spoštovanje, ki so ga izkazovale predkolumbovske kulture. Maji in kasneje Azteki so kakavova zrna smatrali za sveto surovino – iz njih so pripravljali grenak napitek, ki je spremljal verske obrede in slovesnosti, zrna pa so služila tudi kot plačilno sredstvo. V Evropo je kakav prišel v 16. stoletju po zaslugi španskih pomorščakov in se postopoma iz eksotične zanimivosti spremenil v običajen del evropske kuhinje.

V parfumeriji se uporabljajo kakavova zrna, ki po obiranju preidejo skozi fermentacijo, sušenje in praženje. Šele praženje razvije značilno aromo, ki je pri svežih zrnih ne najdemo. Iz praženih zrn se pridobiva absolut z ekstrakcijo s topilom ali ekstrakt z ogljikovim dioksidom. Drugi postopek poteka pri nizkih temperaturah in ogljikov dioksid se iz končnega ekstrakta popolnoma izhlapi, tako da rezultat zvesto ujame vonj sveže praženih zrn, vključno z njihovimi rahlo grenkimi odtenki.

Vonj kakava se bistveno razlikuje od predstave sladke čokoladne tablice. Za njegov opis se najpogosteje uporabljajo naslednje značilnosti:

• grenak – spominja na čisti kakavov prah ali temna zrna, ne na sladico,
• pražen – nosi topel, rahlo opečen ton, ki oddaljeno spominja na kavo ali pražene oreščke,
• rahlo praškast – suh, pudrast vtis, kot ga pusti fino mlet kakavov prah,
• sušji in manj sladek kot mlečna čokolada – sladkost v kompozicijo običajno prinašajo šele druge surovine.

V parfumih se kakav uporablja predvsem v osnovnih notah, kjer kompoziciji dodaja globino in žametno temnost. Tipično se pojavlja v gurmanskih vonjih, ki delujejo z jedilnimi asociacijami, in v orientalskih kompozicijah, kjer poudarja njihov topel in čuten značaj. Najpogosteje se povezuje s pačulijem, katerega zemeljski ton že sam po sebi spominja na kakav, z vanilijo, ki omili njegovo grenkobo in dodaja kremasto sladkost, ter z lesnimi toni, ki vonj ohranjajo suh in eleganten. Zaradi tega lahko kakav v kompoziciji deluje tako prijetno in toplo kot skrivnostno in večerno – odvisno je od tega, katere surovine ga spremljajo.