Zgodovina dišav, 4. del: Rokavičarji iz Grassa

Dišave kot ščit proti kugi v srednjeveški Evropi

V prejšnjem delu smo se podali v arabski svet, kjer so zdravniki in destilatorji izpopolnili alembik in se naučili pridobivati rožno vodo v velikih količinah. To znanje ni ostalo zaprto za mejami islamskih imperijev. V Evropo se je vračalo po več poteh – preko Iberskega polotoka, kjer so v Toledu prevajali arabske medicinske spise v latinščino, preko Sicilije s svojo mešano arabsko-normansko kulturo ter tudi s križarji in trgovci, ki so iz Levanta prinašali začimbe, smole in nove navade.

Evropa, v katero so ta spoznanja prišla, pa je vonj dojemala drugače kot mi danes. Ni šlo v prvi vrsti za lepoto ali osebni podpis, temveč za zdravje.

Srednjeveška medicina se je naslanjala na antične avtoritete in verjela, da mnoge bolezni širijo tako imenovana miasmata – pokvarjen, smrdljiv zrak, ki se dviga iz močvirij, gnijočih odpadkov ali razpadajočih trupel. Predstavljajte si ozke uličice brez kanalizacije in logika takratnih zdravnikov vam bo takoj razumljivejša: če bolezen prihaja z vonjem, jo lahko prijeten vonj odžene. Ko je sredi 14. stoletja Evropo zajela kuga, znana kot črna smrt, je dišeča zaščita postala del vsakdanjega življenja. Danes vemo, da kugo povzroča bakterija, ki se širi predvsem preko bolh, zato vonj pred njo ni mogel zaščititi. Za takratne ljudi pa je bila logična in dostopna obramba.

Med najbolj znane dišeče pripomočke tistega časa so spadali:

• Pomanderji – dišeče kroglice iz ambre, mošusa, začimb ali smol, pri premožnejših lastnikih shranjene v preluknjanih ohišjih iz srebra ali zlata. Nosili so jih ob pasu ali na vratu in v zatohlih ulicah so jih približali nosu. Ime običajno izhaja iz starofrancoske besede pomme d’ambre, torej "ambrovo jabolko".
• Dišeče vrečke – tekstilne vrečke, napolnjene s sušenimi zelišči, kot so sivka, rožmarin ali žajbelj. Bile so cenejše od pomanderjev in zato dostopne tudi manj premožnim.
• Odimljanje – v hišah in na ulicah so kurili brin, kadilo ali rožmarin, da bi dim "očistil" zrak.

Posebno mesto med temi sredstvi ima kisova "kugova voda", kasneje znana kot kis štirih tatov. Po legendi, ki se veže na kasnejše kugove valove v Franciji in se pripoveduje v mnogih različicah, je skupina tatov ropala hiše bolnih in umrlih, a se kljub temu niso okužili. Po aretaciji naj bi v zameno za milejšo kazen razkrili svojo skrivnost – kis, namočen z zelišči, kot so žajbelj, rožmarin, pelin ali sivka. Zanesljiv zgodovinski dokaz za to zgodbo manjka. Kis z zelišči pa se je kot zaščitno in čistilno sredstvo v ljudski praksi resnično uporabljal.

Veliko vlogo pri ohranjanju in prenašanju znanja so imeli samostani. Menihi in nune so v samostanskih vrtovih gojili zdravilna zelišča, prepisovali antične in arabske medicinske spise ter v samostanskih lekarnah pripravljali mazila, tinkture in zeliščne vode. Postopoma se je tu uveljavljala tudi destilacija z alkoholom. Primer je tako imenovana ogrska voda, zeliščni destilat z rožmarinom, o katerem tradicija pripoveduje, da ga je v 14. stoletju uporabljala ogrska kraljica. Njegov izvor pa je ovit v legende in natančno datiranje ostaja negotovo.

Naj je šlo za pomander premožnega meščana ali za vrečko sivke revne gospodinje, skupno so imeli eno: vonj je v tem času služil predvsem kot zdravilo in zaščita, ne kot okras. Šele z razvojem trgovine in novo dobo se bo počasi začel spreminjati v stvar užitka in družbenega statusa.

Renesančna Italija – beneške začimbe, firenške lekarne

Medtem ko je srednji vek vonjave razumel predvsem kot zaščito, jih je renesansa ponovno odkrila kot užitek, znak okusa in statusa. Če bi v 15. in 16. stoletju iskali kraj, kjer so v Evropi največ vedeli o dišavah, bi vas pot z veliko verjetnostjo vodila v Italijo. Tu se je združilo bogastvo trgovskih republik, učenost univerz, spretnost lekarnarjev in ambicija vladarskih dvorov – kombinacija, ki se drugje v takšni meri ni pojavljala.

Benečani so svoj vzpon dolgovali trgovini z Levantom, torej s pristanišči vzhodnega Sredozemlja. Beneške ladje so prihajale iz Aleksandrije, Bejruta ali Konstantinopla, naložene z blagom, ki je prihajalo iz Arabije, Indije in drugih delov Azije. Poleg svile in dragih kamnov so prevažale tudi surovine, brez katerih takratne dišavne mešanice niso mogle:

• začimbe – cimet, klinčke, muškatni orešček ali poper,
• smole in balzami – kadilo, miro, benzoe ali labdanum,
• živalske surovine – mošus in ambro, ki sta bila med najdražjimi sestavinami.

Beneški trgovci so te surovine prodajali naprej po celotni celini in njihovo mesto je tako postalo vrata, skozi katera so eksotične dišave vstopale v Evropo. Leta 1555 je tu, v enem glavnih središč tiskarstva, izšla knjiga Notandissimi secreti de l'arte profumatoria, pripisana Giovanventuru Rosettiju, ki velja za eno prvih tiskanih priročnikov posvečenih parfumerijskemu umetnosti. Recepti za dišavne vode, pomade ali pudre so se zahvaljujoč njej lahko širili tudi izven zaprtega kroga obrtnikov.

V Firencah se je dišavna obrt razvijala predvsem v lekarnah. Dominikanski menihi pri cerkvi Santa Maria Novella so gojili zdravilna zelišča in iz njih pripravljali mazila, balzame in destilirane vode za potrebe samostana in bolnikov. Iz te samostanske lekarne je postopoma nastala samostojna institucija, ki je leta 1612 odprla svoja vrata javnosti. Njena zgodba dobro prikazuje, kako tanka je bila takrat meja med zdravilom in dišavno vodo: rožna voda ali voda iz pomarančnih cvetov naj bi po takratnem razumevanju osvežila, pomirila in odišavila hkrati. Firenški lekarnarji so poleg tega pripadali vplivnemu cehu Arte dei Medici e Speziali, ki je združeval zdravnike, lekarnarje in trgovce z začimbami – dišave, začimbe in zdravila so takrat preprosto spadale v en svet.

Italijanski renesančni dvori – Medičejci v Firencah, Este v Ferrari, Gonzaga v Mantovi ali Sforza v Milanu – so med seboj tekmovali v razkošju. Prehitevali so se v gradnjah in gostijah, pa tudi v tem, kako so dišale njihove sobe, oblačila in dodatki. Parfumisti, alkimisti in lekarnarji so zato spadali med iskane obrtnike. Po ohranjenih virih so se za dišavne recepte zanimale tudi same plemkinje: o Isabelli d'Este je znano, da si je dišavne mešanice rada mešala sama, Caterini Sforzi pa pripisujejo zbirko receptov znano kot Experimenti, v kateri se poleg zdravilnih postopkov pojavljajo tudi kozmetični in dišavni pripravki.

Zakaj se torej prav Italija 16. stoletja smatra za laboratorij evropske parfumerije? Združili so se trije predpogoji: lahek dostop do surovin zaradi trgovine, znanje destilacije in lekarnarstva razvito v samostanih, cehih in na univerzah – v Padovi je na primer leta 1545 nastal botanični vrt, ki velja za enega najstarejših univerzitetnih vrtov na svetu – in končno povpraševanje bogatih dvorov, ki so bili pripravljeni za dišave velikodušno plačati. Italijanske metode in italijanski obrtniki so se od tu širili v druge države in ena od teh poti je vodila naravnost v Francijo.

Katarina Medičejska prinaša v Francijo italijanske parfumere

Jeseni leta 1533 je bila v Marseillu poroka, ki je imela za zgodovino dišav nepričakovano dolg doseg. Štirinajstletna Katarina Medičejska, hči firenške družine bankirjev in mecenov, se je poročila z enako starim Henrikom, drugorojenim sinom francoskega kralja Franca I. Na prestol je sedel šele leta 1547 kot Henrik II. Katarina v novo domovino ni prinesla le dote, ampak tudi del italijanskega dvorskega sveta – kuharje, krojače, umetnike in obrtnike, ki so s seboj prinesli navade takrat v marsičem naprednejše Italije.

Med temi prišleki je najpogosteje omenjen parfumer, znan kot René le Florentin, torej René Firencan. O njegovem življenju je ohranjenih manj gotovosti, kot bi ustrezalo njegovemu slovesu. Po tradiciji je v Parizu vodil trgovino na mostu Saint-Michel, kjer je ponujal parfume, pudre, ličila in dišeče mazila. Takratna poročila ga opisujejo kot iskano destinacijo dvorjanov, ki niso hodili k njemu le po dišeče blago, ampak tudi po novice iz palače. Ne glede na to, kakšna je bila njegova resnična vloga, njegova podoba dobro ponazarja, kako močno je takratna Francija gledala na italijanske parfumere.

Katarini pripisujejo veliko naklonjenost do dišav in francoski dvor je njen okus z veseljem sprejemal. Najbolj viden izraz nove mode so postale parfumirane rokavice. Usnjene rokavice takrat niso bile le zaščita za roke, ampak pomemben del oblačila, ki je izražal položaj. Fino usnje so odišavili z mešanicami iz ambre, mošusa, cibeta, rožne vode ali začimb, tako da je vonj spremljal vsak gib. Predstavljajte si dvorno slavje, kjer se ob pozdravu ali stisku roke širi vonj dragocenih surovin – rokavice so podarjali ob praznovanjih in diplomatskih srečanjih, in dražje kot so bile uporabljene surovine, bolj jasno so govorile o premoženju in pomenu svojega nosilca.

S parfumiranimi rokavicami je povezana tudi najslavnejša legenda celotne dobe. Junija 1572 je v Parizu umrla Jana Navarska (Jeanne d’Albret), kraljica Navare in ena vodilnih osebnosti francoskih protestantov. V mesto je prišla zaradi priprav na poroko svojega sina Henrika Navarskega s Katarinino hčerko Margareto Valois. Kmalu po njeni smrti se je razširila govorica, da so jo zastrupile odišavljene rokavice, ki naj bi jih na Katarinin ukaz dostavil prav René le Florentin. Legendo je podžigala napeta verska atmosfera – manj kot tri mesece po kraljičini smrti je sledila Bartolomejska noč – in stoletja kasneje jo je proslavil tudi Alexandre Dumas v romanu Kraljica Margot.

Vendar zgodovinarji to različico zavračajo. Za zastrupitev ni nobenega dokaza in Jana Navarska je najverjetneje umrla zaradi bolezni – po ohranjenih poročilih je šlo za pljučno obolenje, pogosto se navaja tuberkuloza. Dvom vzbuja tudi sama zamisel o strupu, ki bi zanesljivo deloval skozi odišavljeno usnje. Zgodbo o zastrupljenih rokavicah zato jemljite kot zgodovinsko legendo. O resnični smrti kraljice ne pove veliko, vendar dobro kaže, kakšno moč so ljudje takrat pripisovali dišavam in kako lahko so v njih zaznali skrivnost. Moda odišavljenih rokavic je kljub legendi o strupu brez težav preživela in še naprej rasla.

Grasse – usnjarne, odišavljene rokavice, ceh rokavičarjev-parfumerjev

Ko danes slišite ime Grasse, si najverjetneje predstavljate provansalsko mestece, obdano s cvetličnimi polji. V srednjem veku in zgodnjem novem veku pa je bil njegov sloves zgrajen na nečem povsem drugem – na usnju. Mesto je ležalo na pobočjih nad Sredozemskim morjem, imelo je dovolj vode iz gorskih izvirov, lahek dostop do živine z okoliških pašnikov in trgovske povezave z italijanskimi pristanišči. Lokalni usnjarji so od tam izvažali strojeno usnje, ki je slovelo kot trden, prožen in skrbno obdelan material.

Temna stran obrti je bil vonj. Pri strojenju usnja so takrat uporabljali postopke, ki danes zvenijo precej odvratno: namakanje v apnu, namakanje v urinu, mehčanje s pomočjo živalskih iztrebkov in dolgotrajno namakanje v jamah s tanini iz lubja ali listov. Končno usnje je bilo odporno, vendar je imelo težek, prodoren vonj, ki ga ni bilo mogoče zlahka odstraniti. In prav tukaj vstopi v zgodbo vonj.

Rokavice iz finega usnja so v 16. in 17. stoletju spadale med nujne dodatke plemstva in premožnih meščanov. Niso bile le zaščita za roke, ampak tudi družbeni znak – podarjale so se kot darilo in nosile na slavnostih ter dvornih ceremonijah. Moda odišavljenih rokavic, ki jo je v Francijo prinesel italijanski okus, je grasskim obrtnikom ponudila elegantno rešitev njihove težave: usnje, ki je smrdelo, je bilo treba le odišaviti. Rokavice so se namakale v dišečih oljih in pastah, v katere so dodajali dragocene živalske surovine, kot so ambra, mošus ali cibet, ter tudi smole in začimbe. Vonj je tako prekril vonj strojenja in iz običajnega dodatka naredil luksuzno blago.

Proizvodnja odišavljenih rokavic je v Grasseu postala donosna panoga. Obrtniki, ki so znali obdelati usnje, sešiti rokavico in jo obenem odišaviti, so začeli nastopati kot posebna profesija – gantiers-parfumeurs, torej rokavičarji-parfumerji. Njihovo delo je zahtevalo poznavanje surovin, potrpežljivost in občutek za mero: premočna mešanica je bila lahko neprijetna, prešibka pa ni prekrila vonja usnja.

Položaj ceha je povezan z dvema letnicama. Za leto 1614 se navaja podelitev kraljevskih privilegijev, ki so rokavičarjem-parfumerjem potrdili njihov naslov in pravico do proizvodnje in prodaje odišavljenega blaga. Za leto 1724 se običajno navajajo statuti, ki so podrobneje urejali delovanje ceha, sprejemanje mojstrov in pravila obrti. Viri se v podrobnostih razlikujejo, zato obe letnici jemljite bolj kot orientacijske mejnike kot natančno dokumentirane datume.

V 18. stoletju se je ravnotežje začelo spreminjati. Usnjarstvo v Grasseu je postopoma izgubljalo sapo – svojo vlogo so odigrali visoki davki na usnje, vse večja konkurenca iz drugih območij in spremembe v modi, kjer odišavljene rokavice niso bile več tako izrazit dodatek. Dišeči del obrti pa je cvetel. Rokavičarji-parfumerji so se zato vse bolj osredotočali na same dišave: dišeče vode, pomade, olja in pudre, za katere so imeli v okolici mesta surovine, znanje in izkušene roke. Razhod obeh profesij se običajno postavlja v drugo polovico 18. stoletja, ko je iz usnjarskega mesta začelo nastajati mesto parfumerjev.

Cvetlična polja Provanse – jasmin, tuberoza, enfleurage

Medtem ko so v delavnicah razmišljali, kako prekriti vonj usnja, je na hribih okoli Grassa rasla surovina, ki je mestu prinesla veliko večjo slavo. Grasse leži v južni Provansi blizu morja, a hkrati v zavetju alpskega predgorja, ki ga ščiti pred hladnim severnim vetrom. Blage zime, veliko sonca in voda iz gorskih izvirov so ustvarili pogoje, v katerih so uspevale tudi zahtevnejše rože.

Predstavljajte si terasasta polja, na katerih so se skozi leto izmenjevali pridelki več vrst. Med najpomembnejšimi so bili:

• jasmin – velikocvetni jasmin izvira iz toplejših predelov Azije in naj bi v Provanso prišel prek Sredozemlja; njegovi drobni beli cvetovi so se nabirali ročno zgodaj zjutraj, ko najbolj dišijo,
• stolistna vrtnica – polna, intenzivno dišeča vrtnica, ki jo še danes lahko srečate pod imenom majniška vrtnica ali vrtnica iz Grassa,
• tuberoza – rastlina, ki izvira iz Mehike in je v Evropo prišla šele po čezmorskih plovbah; njen omamen, kremast vonj je v parfumeriji znan po svoji intenzivnosti,
• grenka pomaranča – iz njenih cvetov se pridobiva neroli; ime naj bi izhajalo od italijanske kneginje iz Nerolija, ki naj bi s tem vonjem parfumirala rokavice in kopeli,
• sivka – ta je rasla bolj v višjih in suhih legah, pogosto tudi divje.

Vrtnico, sivko ali cvetove pomarančevca je mogoče destilirati z vodno paro. Jasmin in tuberoza pa pri segrevanju izgubljata svoj vonj ali ga spremenita do neprepoznavnosti. Parfumerji so zato uporabili staro izkušnjo, da maščoba vonj zlahka vpija – podobno kot maslo v hladilniku vpije vonjave okoliških živil.

Hladna enfleurage je potekala približno tako: leseni okvirji s stekleno ploščo, ki se jim v francoščini reče châssis, so bili premazani s tanko plastjo skrbno očiščene maščobe, običajno svinjske masti ali njene mešanice z govejim lojem. V maščobo so ročno razporedili sveže cvetne liste in okvirje zložili enega na drugega. Približno po enem dnevu so ovenele cvetove odstranili in jih nadomestili z novimi. Postopek so ponavljali tedne, dokler maščoba ni bila nasičena z vonjem. Rezultat je bila dišeča pomada, ki se je lahko uporabljala neposredno ali pa se je iz nje kasneje z alkoholom izlužil vonj. Jasmin je bil za to metodo še posebej primeren, saj tudi po obiranju še nekaj časa oddaja vonj.

Maceracija, včasih imenovana tudi topla enfleurage, je bila hitrejša. Cvetovi so se potopili v segreto maščobo ali olje, nekaj ur so se v njem namakali, nato so jih precedili in nadomestili s svežimi. Ta način je bil bolj primeren za bolj odporne cvetove, na primer za vrtnico, pomarančni cvet ali vijolice.

Obe metodi sta bili izjemno delovno intenzivni in za majhno količino dišeče pomade je bilo potrebno ogromno cvetov. Prav to ročno delo pa je iz Grassa postopoma naredilo kraj, kjer so se znanja o cvetličnih surovinah prenašala iz generacije v generacijo. V 20. stoletju so enfleurage v veliki meri nadomestili sodobnejši ekstrakcijski postopki in danes se k njemu zatečejo le izjemoma, bolj kot opomnik na tradicijo.

V 5. delu se bomo preselili v Versailles k Ludviku XIV. in na dvor, o katerem se govori, da je ves dišal.