Zgodovina dišav, 7. del: Laboratorij spreminja pravila

Sedmi del: parfumerija na pragu kemije

Serija Zgodovina dišav vas je že popeljala skozi tisočletja, v katerih so se dišeče snovi spremenile iz svetih daritev v del vsakdanjega življenja. Začeli smo v starem Egiptu s kadilom in dišečimi mazili, nadaljevali skozi kopališča in gostije starega Rima ter se ustavili pri arabskih učenjakih, ki so izpopolnili destilacijo. Nato smo se odpravili v provansalski Grasse, pokukali v dišeče dvorane Versaillesa in nazadnje spremljali, kako je kolonjska voda prinesla svež citrusni slog, ki ga je Evropa hitro sprejela za svojega.

Danes se premikamo v drugo polovico 19. stoletja. Evropa se spreminja pred našimi očmi – rastejo tovarne, železnice skrajšujejo razdalje in mesta se širijo. Parfumerija pa v tistem času še vedno temelji na enakih osnovah kot pred stoletji: na naravnih surovinah.

Paleta takratnega parfumista je bila sestavljena iz snovi, ki jih je bilo treba pridelati, požeti ali uvoziti od daleč:

• cvetovi – vrtnica, jasmin, tuberoza ali vijolica, katerih vonj so ujeli s skrbnimi postopki, kot sta destilacija ali enfleurage v maščobo,
• citrusi in zelišča – bergamotka, limona, sivka ali rožmarin,
• smole in začimbe – kadilo, mira, benzoe ali vanilijevi stroki,
• živalske surovine – mošus, ambra ali civet, ki so kompozicijam dodajali globino in trajnost.

Nobena od teh surovin ni imela stalne cene niti zagotovljene dostopnosti. Mrzla pomlad ali deževno poletje bi lahko uničila pridelek cvetov, vojna ali nemiri pa prekinili trgovske poti, po katerih so v Evropo prihajale začimbe in smole. Parfumisti so morali računati s tem, da bo ista receptura eno leto zlahka izvedljiva, drugo leto pa komajda. Nekatere vonje, ki jih človek iz narave dobro pozna, pa iz svoje predloge sploh ni bilo mogoče pridobiti – cvet šmarnice na primer ne daje uporabnega dišečega olja.

Hkrati pa se je v laboratorijih rojevala nova znanost. Industrijska revolucija je prinesla ne le stroje, ampak tudi množico stranskih produktov, na primer premogov katran, ki je ostajal po proizvodnji svetilnega plina. Kemičarji so v njem odkrivali celo vrsto snovi in se učili, kako jih ločevati, raziskovati in sestavljati v nove spojine. Organska kemija je v nekaj desetletjih postala ena najdinamičnejših ved svojega časa. Leta 1856 je mladi angleški kemik William Henry Perkin pripravil vijolično barvilo mauvein in pokazal, da lahko iz laboratorija izhaja snov z velikim trgovskim potencialom.

Za parfumiste je to pomenilo ključno vprašanje. Če lahko kemik ustvari barvo, ki so jo prej zagotavljale le rastline ali živali, zakaj ne bi mogel ustvariti tudi vonja? Znanstveniki so postopoma iskali molekule, ki so odgovorne za značilen vonj posameznih surovin, in raziskovali, ali jih je mogoče pridobiti umetno – v stalni kakovosti in neodvisno od vremena ali trgovine.

V tem delu zato vstopamo v čas, ko se parfumerija prvič srečuje s kemičnim laboratorijem. Kaj se zgodi, ko vonja ne ustvari le narava, ampak tudi laboratorij? In kako se na takšno novost odzovejo parfumisti, vajeni delati le s tistim, kar je pridelal vrt ali pripeljala ladja?

Kumarin, vanilin, iononi – prve sintetične molekule

V drugi polovici 19. stoletja so se v parfumerijske delavnice začele vnašati snovi, ki niso nastale na polju ali v rastlinjaku, temveč v kemičnem laboratoriju. Sprva je šlo le za nekaj molekul, njihov vpliv pa je bil dolgoročen. Tri izmed njih – kumarin, vanilin in iononi – se danes pogosto navajajo kot prve sintetične surovine, ki so resnično spremenile način, kako se sestavljajo parfumi.

Kumarin diši kot sveže pokošena trava, s sladkastim, rahlo mandljevim in tobačnim podtonom. V naravi se nahaja na primer v tonkovih zrnih, iz katerih so ga kemiki izolirali že v prvi polovici 19. stoletja. Laboratorijska sinteza se običajno pripisuje angleškemu kemiku Williamu Henryju Perkinu in se postavlja na konec 60. let 19. stoletja, najpogosteje v leto 1868. Parfumerjem je s tem prvič prinesla surovino, ki jo je bilo mogoče pridobiti ne glede na uvoz eksotičnih zrn.

Vanilin je glavna dišavna sestavina vanilijevega stroka. Njegova sinteza je povezana z nemškima kemikoma Ferdinandom Tiemannom in Wilhelmom Haarmannom in se datira v sredino 70. let 19. stoletja – viri najpogosteje navajajo leto 1874, razlikujejo pa se v tem, ali za prelom štejejo sam odkritje ali šele začetek proizvodnje. Vanilin iz laboratorija ne diši povsem enako kot celoten strok, saj naravna vanilija vsebuje številne druge snovi, ki ji dajejo globino. Kljub temu je prav on omogočil, da so se sladki, kremasti toni pojavljali v kompozicijah veliko pogosteje.

Iononi spominjajo na vonj vijolic s pudrastim in rahlo lesenim pridihom. Njihovo odkritje se postavlja na začetek 90. let 19. stoletja in se običajno povezuje znova s Ferdinandom Tiemannom in njegovimi sodelavci. Za parfumerijo so imeli poseben pomen: iz cvetov vijolic se dišavna snov pridobiva le zelo težko in v majhnih količinah, zato je bil vonj vijolic do tedaj prej redkost.

Sinteza pa ni pomenila le pocenitve. Parfumerjem je prinesla predvsem tri prednosti:

• Stalna kakovost – molekula iz laboratorija diši vedno enako, medtem ko se naravna surovina razlikuje glede na sorto, vreme in obdelavo.
• Neodvisnost od pridelka – slaba letina, nihanja v uvozu ali dolga pot iz tropov niso več ogrožali končne kompozicije.
• Novi dišavni toni – nekatere vonje, kot je prav vijolica, je bilo iz rastlin mogoče zajeti le z velikimi težavami ali sploh ne. Laboratorij jih je omogočil v obliki, s katero se je dalo delati.

Pri tem je dobro imeti v mislih, da nove molekule naravnih surovin sprva niso nadomestile. Parfumerji so jih dodajali k preverjenim esencam, absolutnim oljem in tinkturam ter šele postopoma raziskovali, kaj z njimi lahko dosežejo. Sintetična snov je pogosto delovala kot most med naravnimi toni – kompoziciji je dodala čistost, moč ali obstojnost. To sodelovanje narave in laboratorija se je v parfumeriji ohranilo do danes in sledi kumarina, vanilina in iononov najdete v mnogih sodobnih parfumih, od aromatičnih fougère do gurmanskih vonjev in pudrastih cvetličnih kompozicij.

Fougère Royale: praprot, ki nikoli ni dišala

Ko je hiša Houbigant predstavila parfum Fougère Royale, je pokazala, da parfumerija ni nujno le posnemanje narave. Najpogosteje se kot leto predstavitve navaja 1882 (nekateri viri omenjajo tudi 1884), avtorstvo pa se tradicionalno pripisuje Paulu Parquetu, takratnemu parfumistu in solastniku hiše. Ime obljublja "kraljevsko praprot" – vendar praprot sama po sebi skorajda ne diši.

Prav v tem je čar celotnega paradoksa. Listi praproti nimajo izrazitega vonja, ki bi ga bilo mogoče ujeti in zapreti v stekleničko. Parquet torej ni kopiral konkretne rastline, temveč je ustvaril predstavo o tem, kako bi lahko dišala – sveže, zeleno, nekoliko senčno in zemeljsko, kot vlažen gozdni podrast. Fougère Royale je tako postal eden prvih izrazitih primerov abstraktnega vonja, ki ne prikazuje ene surovine, temveč razpoloženje in kraj.

Okostje kompozicije je po ohranjenih opisih tvorila trojica sestavin:

• Lavanda – aromatična, čista in rahlo zeliščna, je vonju dodajala svežino in jasnost.
• Hrastov mah – zemeljski, rahlo sladkast in vlažen ton gozda, ki je vonj zasidral in mu dodal globino.
• Kumarin – topel ton, ki spominja na sveže pokošeno seno in mandlje, je povezal oba nasprotna pola.

Opisi omenjajo tudi druge dodatke, na primer bergamotko ali geranijo, vendar njihovega natančnega deleža danes ni mogoče zanesljivo dokazati. Fougère Royale je pogosto naveden kot eden prvih parfumov, ki je uporabil sintetični kumarin, in prav zato je postal eden od simbolov nove ere, v kateri je laboratorij začel širiti paleto parfumista.

Iz enega parfuma je postopoma nastala cela dišavna družina. Oznako fougère (francosko praprot) danes parfumisti uporabljajo za kompozicije, zgrajene na podobnem kontrastu aromatične svežine in zemeljske, tople baze. Ta podpis najdete v mnogih klasičnih in sodobnih parfumih, zlasti moških, kjer se k prvotni trojici dodajajo na primer začimbe, les ali citrusi. Ko torej pri parfumu naletite na opis "aromatični fougère", gre za neposrednega potomca ideje iz 80. let 19. stoletja.

Pri zgodovinskih parfumih pa je potrebna previdnost. Fougère Royale je bil v 20. in 21. stoletju ponovno predstavljen v novi obliki in te reedicije se lahko od prvotne različice močno razlikujejo – deloma zaradi sprememb v dostopnosti surovin, deloma zaradi poznejših regulacij, ki so omejile na primer uporabo hrastovega mahu. Če si želite ustvariti predstavo o prvotnem vonju, sodobno različico vzemite bolj kot poklon kot kot zvesto kopijo. O tem, kako natančno je dišal original iz 19. stoletja, danes vemo predvsem iz takratnih in poznejših opisov, ne iz lastne izkušnje.

Jicky: Guerlainova drznost leta 1889

Leto 1889 si Pariz zapomni po svetovni razstavi in novo zgrajenem Eifflovem stolpu. V parfumeriji pa se je v istem letu zgodila tišja, a kljub temu daljnosežna sprememba. Aimé Guerlain, sin ustanovitelja družinskega podjetja, je predstavil parfum Jicky – kompozicijo, ki jo zgodovinarji parfumerije pogosto uvrščajo med prve moderne parfume. Ne gre za to, da bi prvi uporabil sintetično snov. Ključen je bil način, kako jo je uporabil.

Večina takratnih parfumov je poskušala čim bolj zvesto zajeti eno cvetlico ali dišeči šopek – vrtnico, vijolico, heliotrop. Jicky je šel po drugi poti. Ne posnema nobene konkretne cvetlice, temveč ustvarja vtis, ki ga v naravi ne najdete. Svež uvod tvorijo citrusni toni, predvsem bergamotka in limona, v srcu izstopa sivka z aromatičnimi zeliščnimi akordi, osnovni toni pa so topli, sladki in rahlo živalski.

Prav v osnovi se izraža nova kemija. Kumarin dodaja tone, ki spominjajo na seno in tonkov fižol, vanilin prinaša sladko, kremasto globino. Guerlain jih ni uporabil kot poceni nadomestek naravnih surovin, temveč kot polnovreden gradbeni element. Naravni materiali – sivka, citrusi, smole in živalski toni – z njimi tvorijo eno celoto, v kateri se meje med "naravnim" in "laboratorijskim" namerno zabrišejo. Danes se Jicky običajno uvršča med aromatične, lahko tudi orientalske dišave in se pogosto omenja tudi v povezavi z družino fougère.

Okoli Jickyja se je v več kot sto letih nabralo veliko zgodb in dobro jih je ločiti od tistega, kar je dokazano. Dokazano je leto predstavitve, avtorstvo Aiméja Guerlaina in izrazito mesto sivke, kumarina in vanilina v kompoziciji. Izvor imena ni tako gotov. Najpogosteje se pripoveduje, da je bil Jicky domači vzdevek Aiméjevega nečaka Jacquesa Guerlaina, kasnejšega pomembnega parfumera rodu. Druga, bolj romantična različica pripoveduje o mladi Angležinji, ki naj bi jo Aimé spoznal med študijem v Angliji. Nobene od njih ni mogoče z gotovostjo potrditi, zato jih vzemite bolj kot del legende kot zgodovinsko dejstvo.

Podobno previdno je treba pristopiti k temu, kdo je parfum sprva nosil. Pogosto se navaja, da je bil prvi odziv bolj mlačen in da so si Jicky najprej priljubili predvsem moški, medtem ko so ga ženske sprejele šele kasneje. Zanesljivi podatki o takratnih kupcih so se ohranili le delno. Gotovo je, da kompozicija, ki temelji na sivki in topli osnovi, ni ustrezala takratnim predstavam o "ženski" dišavi in danes se Jicky običajno dojema kot dišava, ki ne spoštuje meja med spoloma.

Zakaj se torej Jicky skupaj s Fougère Royale šteje za prelom med staro in moderno parfumerijo? Oba parfuma sta nastala v razmiku nekaj let in oba sta pokazala, da sintetična molekula ni le cenejša kopija narave, ampak lahko odpre dišavo, kakršne še nihče ni občutil. Fougère Royale je to storil s predstavo praproti, Jicky z abstraktno kompozicijo, ki se na nobeno cvetlico ne sklicuje. Parfumerija se je s tem premaknila od posnemanja k avtorski izražnosti in parfum je začel biti dojeman kot samostojno delo, ne le kot zajeta dišava vrta. Jicky se poleg tega proizvaja še danes, čeprav je njegova receptura skozi desetletja doživela spremembe.

Od družinske delavnice do svetovne znamke

Še sredi 19. stoletja je bila parfumerija predvsem družinska obrt. Mojster je recepte predajal sinu ali nečaku, delavnica je stala takoj poleg trgovine in stranke so si vonje pogosto naročale neposredno pri parfumistu. Tako so desetletja delovale tudi hiše, kot je Houbigant, katerega začetki segajo v Pariz leta 1775, ali Guerlain, ki je svojo pariško trgovino odprl leta 1828. Njihovo ime je bilo povezano z osebo lastnika in sloves se je širil predvsem med premožnimi strankami.

Proti koncu stoletja se je ta model začel spreminjati. Parfum ni bil več le vsebina stekleničke, temveč celovita zgodba – z lastnim imenom, stekleničko, etiketo in škatlico. V Franciji se je od sredine 19. stoletja razvijala pravna zaščita blagovnih znamk in parfumerske hiše so jo začele uporabljati: zaščitile so imena, poenotile videz embalaže in gradile prepoznavno identiteto. Iz družinskega imena je postopoma nastajala znamka, ki je lahko preživela svoje ustanovitelje.

Veliko vlogo je pri tem igrala sodelovanje s kemično industrijo. Nove molekule niso nastajale v parfumerskih delavnicah, temveč v laboratorijih in tovarnah, ki so jih proizvajale v večjih količinah in jih ponujale naprej. Parfumisti so se tako učili delati z dobavitelji surovin, preizkušati nove snovi in iskati, kako jih vključiti v kompozicijo poleg tradicionalnih esenc. Odnos je bil obojestranski – kemiki so potrebovali kupce, parfumerske hiše pa materiale, ki jih narava ni zagotavljala bodisi sploh, bodisi le drago in v nestalni kakovosti.

Vpliv tega obdobja ni le muzejski. Kumarin z vonjem pokošene trave in tonkovih zrn ter akord fougère, torej povezava sivke, kumarina in mahovih, lesnih tonov, še danes sodijo med osnovne gradnike parfumerije. Družino fougère najdete v številnih sodobnih moških in uniseks dišavah, kumarin pa se pojavlja tudi v gurmanskih in orientalskih kompozicijah. Ko torej zaznate čisto, zeliščno milno dišavo s toplo sladko osnovo, morda zaznavate odmev eksperimentov iz 80. let 19. stoletja.

Kaj je torej laboratorij prinesel parfumeriji? Povzeti je mogoče v treh točkah:

• Nove dišave – molekule so omogočile ustvarjanje vtisov, ki v naravi nimajo neposredne predloge, in parfumisti so lahko sestavljali abstraktne kompozicije namesto zvestih posnemanj cvetlic.
• Stalnost – sintetične snovi imajo bolj enotno kakovost kot naravne surovine, katerih vonj se spreminja glede na pridelek, zato je bilo recepturo mogoče ponoviti z enakim rezultatom.
• Dostopnost – industrijska proizvodnja je postopoma zniževala stroške in parfum je začel prihajati tudi do strank zunaj najbogatejših slojev.

Na tej osnovi bomo nadaljevali v 8. delu serije, kjer se bomo preselili v 20. leta 20. stoletja – k aldehidom, modnim ateljejem in nastanku parfuma Chanel No. 5.