Zgodovina dišav, 8. del: Aldehidi in Chanel No. 5

  • MAGAZIN
  • Zgodovina dišav, 8. del: Aldehidi in Chanel No. 5

Zgodovina dišav, 8. del: Aldehidi in Chanel No. 5

V osmem delu serije Zgodovina dišav se znajdemo v Parizu dvajsetih let, kjer je parfum postal del modne znamke. Izvedeli boste, kaj so aldehidi, kako jih je uporabil Ernest Beaux in kako je nastal Chanel No. 5.

Pariz po Veliki vojni: nova ženska išče nov vonj

Predstavljajte si Pariz na začetku dvajsetih let 20. stoletja. Mesto se pobira po prvi svetovni vojni, kavarne na Montparnassu se polnijo s slikarji, pisatelji in glasbeniki, v nočne klube pa prodira ritem jazza. Vojna ni spremenila le političnega zemljevida Evrope, temveč tudi vsakdanje življenje žensk. Med vojnimi leti so mnoge delale v tovarnah, pisarnah ali bolnišnicah, navadile so se na samostojnost in bolj praktična oblačila ter se niso želele vrniti k prejšnjim navadam.

Moda se na to spremembo hitro odziva. Stezniki izginjajo iz garderob, krila se krajšajo, silhuete se sproščajo in mnoge ženske si postrižejo lase na kratko. Moderna, samozavestna in gibčna ženska dobi v Franciji vzdevek la garçonne – po istoimenskem romanu iz leta 1922, ki je takrat povzročil škandal in val občudovanja.

Ena od osebnosti, ki je ta novi stil znala ujeti in obleči, je bila Gabrielle Chanel, znana kot Coco. Njeni modeli iz elastičnega pletiva, preprosti kroji in poudarek na udobju so ob bogato okrašenih oblekah predvojne dobe delovali kot svež veter. Chanel pa je čutila, da za popolno preobrazbo ženskega stila manjka še en element – vonj, ki bi resnično pripadal novi ženski.

Tedanje parfumi so se večinoma vrteli okoli ene same rože. Dame so dišale po vrtnici, vijolici, šmarnici ali gardeniji, od parfuma pa se je pričakovalo, da bo čim bolj zvesto spominjal na cvetlično gredo ali šopek. Chanel je po tradiciji hrepenela po nečem drugačnem: po parfumu, ki ne bi deloval kot posnemanje ene rože, temveč kot namerno ustvarjena kompozicija – abstraktna, moderna in prav tako nezamenljiva kot njena oblačila.

Da je kaj takega sploh mogoče, je nakazal razvoj, ki smo se mu posvetili v prejšnjem delu. Sintetične molekule, ki so jih kemiki na prelomu 19. in 20. stoletja začeli proizvajati v laboratorijih, so pokazale, da vonji ne rabijo le posnemati narave. Parfumerji so nenadoma imeli na voljo tone, ki jih v nobenem vrtu ne najdete, in so lahko z njimi sestavljali drznejše kompozicije kot kdajkoli prej.

V tem delu vas zato čaka zgodba, v kateri se srečajo trije na videz oddaljeni svetovi: modna hiša, ki je želela ženskam ponuditi več kot le oblačila, parfumer z rusko preteklostjo, ki se je obrti učil v Moskvi, in laboratorijske snovi, imenovane aldehidi. Iz njihovega srečanja je nastal parfum, ki je postal simbol celotne epohe in o katerem se govori še danes.

Modni oblikovalci odkrivajo parfum: Poiret, Lanvin, Patou

Še na začetku 20. stoletja so bili parfumi domena specializiranih parfumskih hiš in lekarnarjev. Modni oblikovalci so šivali obleke, parfumerji so mešali vonje – in oba poklica sta se srečevala bolj na toaletni mizici stranke kot v enem ateljeju. V nekaj letih pa se je ta meja začela raztapljati in parfum je postal naravni del modne znamke.

Paul Poiret je eden prvih couturierjev, ki je prepoznal to priložnost. Že leta 1911 je ustanovil parfumsko linijo Les Parfums de Rosine, poimenovano po tradiciji po eni izmed svojih hčera. Poiret je razumel vonj kot podaljšek svojih modelov: tako kot so njegove obleke osvobajale ženske iz korzeta, so tudi njegovi parfumi dopolnjevali celoten vtis, razpoloženje in stil. Atelje, tkanine, notranjost trgovine, steklenička in vonj so tako tvorili en svet, v katerega je stranka vstopila.

V dvajsetih letih gredo po podobni poti tudi druge modne hiše. Jeanne Lanvin je leta 1927 predstavila parfum Arpège. Pripoveduje se, da je ime navdihnila igra na klavir njene hčere Marguerite – beseda arpège namreč označuje razložen akord. Okrogla črna steklenička z zlatim motivom matere in hčere, ki je postala tudi znak modne hiše, je pokazala, kako tesno lahko parfum povezuje vizualno identiteto znamke.

Jean Patou, couturier, povezan s športno eleganco in modernim garderobnim omarom aktivne ženske, je leta 1930 predstavil parfum Joy. Prišel je v času gospodarske krize, in kljub temu – ali morda prav zato – je stavil na bogato cvetlično kompozicijo, zgrajeno na jasminu in vrtnici. Po pripovedih naj bi opominjal, da ima tudi v težkih časih smisel privoščiti si košček luksuza. Joy se je kmalu uvrstil med najbolj znane parfume svojega časa.

Kaj so imeli ti zgodbe skupnega? Glavno misel epohe lahko povzamemo preprosto:

  • Ime modne hiše na steklenički daje parfumu identiteto. Vonj ni več anonimna mešanica, ampak nosi zgodbo, stil in ugled določenega oblikovalca.
  • Parfum omogoča dostop do znamke. Stranka, ki si obleke iz ateljeja ne more privoščiti, si lahko kupi stekleničko in tako vsak dan nosi košček znamke.
  • Moda in vonj se medsebojno krepita. Uspešen parfum širi ime oblikovalca daleč preko meja salona in modne revije, medtem ko prestiž ateljeja dodaja parfumu sijaj.

Prav ta model – couturier, ki podpisuje tudi parfum – se je v dvajsetih letih hitro uveljavil in obstal do danes. Ko v parfumeriji izbirate parfum z logotipom modne hiše, se navezujete na tradicijo, ki so jo ti pionirji postavili pred približno sto leti. Da pa bi nova dišava resnično pritegnila, je poleg slavnega imena potrebovala tudi drzno kompozicijo – in to so v zgodbi dvajsetih let postali aldehidi.

Ernest Beaux in aldehidi: iskrica nove dišave

Za eno izmed najslavnejših dišav dvajsetega stoletja ne stoji pariški salon, temveč moskovski laboratorij. Ernest Beaux se je rodil leta 1881 v Moskvi v družini francoskega porekla in se parfumerskega poklica učil v podjetju Rallet. To je bilo eno izmed vodilnih ruskih proizvajalcev mil, pudrov in parfumov ter je svoje izdelke dobavljalo tudi carskemu dvoru. Beaux je tam pridobil izkušnje od proizvodnje do ustvarjanja lastnih kompozicij in pred prvo svetovno vojno že spadal med priznane parfumere podjetja.

Revolucija leta 1917 je končala njegovo rusko kariero. Beaux se je po vojnih letih naselil v Franciji in nadaljeval delo v obratu, ki ga je imelo podjetje Rallet blizu Grassa, torej v regiji, ki je bila takrat srce evropske proizvodnje dišavnih surovin. S seboj je prinesel izkušnje iz dvorske parfumerije in naklonjenost do snovi, ki so takrat šele iskale svoje mesto – sintetičnih molekul.

Kaj so aldehidi

Aldehidi so skupina organskih spojin, ki jih kemiki znajo proizvajati sintetično in se v majhnih količinah pojavljajo tudi v naravi, na primer v lupinah citrusov. V parfumeriji se najpogosteje uporabljajo tako imenovani alifatski aldehidi z daljšo ogljikovo verigo. Sami po sebi dišijo nenavadno in za mnoge ljudi nepričakovano:

  • po čistoči sveže opranega perila in milni peni,
  • po vosku in ugasnjeni sveči,
  • po kovinski hladnosti, ki jo nekateri primerjajo z vonjem mrzlega zraka,
  • pri nekaterih vrstah tudi rahlo citrusno ali pomarančno noto.

V kompoziciji pa ne igrajo vloge samostojne dišave. Delujejo bolj kot ojačevalec in razpršilnik: dodajajo zgornjim notam iskrico, osvetljujejo težje cvetlično srce in celotni kompoziciji dajejo zračnost, kot da dišava okoli kože šumi. Zaradi njih deluje tudi bogat šopek manj sladko in bolj abstraktno.

Ne prvi, a najpogumnejši

Dobro je pojasniti pogosto predstavo, da je aldehide "odkril" prav Beaux. Parfumerji so z njimi delali že pred njim in v nekaj kompozicijah iz let pred prvo svetovno vojno jih je mogoče zaslediti. Šlo je večinoma za majhne odmerke, ki so dišavo le rahlo oživili. Beauxov prispevek je bil v pogumu, da jih je uporabil v nenavadno izraziti količini, tako da je iz neopazne sestavine postal eden glavnih značajskih elementov dišave.

Legenda o predoziranju

S to drznostjo je povezana tudi zgodba, ki se v parfumeriji pripoveduje še danes. Po njej naj bi eden od Beauxovih asistentov pri mešanju vzorca pomotoma dodal veliko več aldehidov, kot je predpisovala receptura, in rezultat naj bi parfumera tako navdušil, da se je odločil nadaljevati v tej smeri. Noben zanesljiv zgodovinski dokument te različice ne potrjuje in mnogi poznavalci jo imajo bolj za lepo anekdoto. Verjetneje je, da je šlo za premišljeno izbiro izkušenega parfumera, ki je z aldehidi eksperimentiral dolgoročno. Legendo zato jemljite kot del čarobnosti zgodbe, ne kot preverjeno dejstvo.

Peti vzorec: rojstvo Chanel No. 5

Leto je 1921 in Gabrielle Chanel je že priznana osebnost pariške mode. Išče parfum, ki bi se k njenim oblačilom prilegal tako naravno kot čist kroj in zmerne barve. Sodelovanje naveže z Ernestom Beauxom, parfumskim mojstrom, ki je takrat delal na jugu Francije. Po ustnem izročilu je zanj pripravil dve seriji oštevilčenih vzorcev – eno s številkami od 1 do 5 in drugo od 20 do 24. Chanel naj bi izbrala stekleničko s številko pet.

Zakaj ravno petica? Pripoveduje se, da je Chanel številko pet smatrala za srečno, zato parfum ni dobil poetičnega imena, temveč le številko vzorca. Govori se tudi, da je bila nova dišava predstavljena peti dan petega meseca. Kako natančno je potekala izbira, danes zanesljivo ni mogoče dokazati. Zgodba pa se pripoveduje tako dolgo, da je postala neločljiv del zgodbe parfuma.

Šopek, ki ne diši kot nobena roža. Takratni cvetlični parfumi so večinoma posnemali en sam cvet – vrtnico, vijolico ali šmarnico – in se trudili, da bi ga čim bolj zvesto prenesli v stekleničko. Beaux je izbral drugačno pot. Srce kompozicije tvori bogat šopek jasmina, vrtnice in ylang-ylanga, dopolnjen z drugimi cvetličnimi toni, vendar nobeden od njih ne izstopa samostojno. Aldehidi šopek osvetlijo in povežejo v eno celoto, tako da rezultat ne spominja na določeno vrtno ali posamezno rožo. Osnovni toni so opisani kot topli, lesni in pudrasti. Takemu pristopu se reče abstraktna dišava: ne pripoveduje o eni surovini, temveč ustvarja lasten, na novo izmišljen vtis.

Na to misel se navezuje izrek, ki se običajno pripisuje Chanel in katerega natančna oblika se v različnih virih razlikuje: „Ženska mora dišati kot ženska, ne kot roža.“ Ne glede na to, ali ga je resnično izrekla v tej obliki ali gre za poznejšo poenostavitev, dobro izraža, zakaj je bil novi parfum v svojem času nenavaden.

Steklenička brez okraskov. Na začetku dvajsetih let so se parfumi pogosto prodajali v okrašenih steklenicah z reliefi, figuricami in barvnim steklom, ki so same po sebi delovale kot nakit. Steklenička Chanel No. 5 je bila nasprotno zmerna: čisto kvadratno steklo, preprosta bela etiketa s črnim napisom in brušen kvadratni zamašek. Bolj je spominjala na laboratorijsko ali lekarniško posodico – in prav s tem se je med ostalimi razlikovala.

O tem, od kod izvira oblika, krožijo različne verzije. Vzemite jih kot možne razlage, ne kot dokazana dejstva:

  • po eni je izhajala iz moških toaletnih stekleničk, kakršne so nosili v potovalnih neceserjih,
  • druga omenja navdih s karafom za viski,
  • oblika zamaška je povezana s tlorisom pariškega trga Place Vendôme.

Steklenička se je skozi desetletja večkrat rahlo prilagodila, osnovna misel preprostosti pa je ostala. Številčno ime, abstrakten šopek in zmerna steklenička so skupaj ustvarili celoto, ki je pokazala, da je parfum lahko del modnega stila prav tako kot oblačila.

Zapeljivost aldehidov: kaj je ostalo iz dvajsetih let

Dvajseta leta so trajala le desetletje, a parfumerija iz njih črpa še danes. Kar je takrat delovalo kot drzen eksperiment, je postopoma postalo nekaj samoumevnega, s čimer parfumerji delajo še danes. Ko pogledate na sodobno ponudbo parfumov, boste dediščino tistega časa našli na mnogih mestih – pogosto tudi tam, kjer je ne bi pričakovali.

Tri stvari, ki so ostale po tej dobi

  • Parfum kot del modne znamke. Predstava, da ima modna hiša svoj vonj, ki dopolnjuje njen stil prav tako kot kroj oblek, je danes običajna. V dvajsetih letih je postala poslovni in estetski model, ki je preživel celo stoletje.
  • Pogum za abstrakcijo. Parfum ni več moral posnemati ene konkretne rože. Lahko je bil kompozicija, ki je v naravi ne najdete – in prav v tem je bil njegov čar. Ta misel je odprla pot moderni parfumeriji.
  • Nova družina vonjev. Cvetno-aldehidne kompozicije so se uveljavile kot samostojna smer. Združujejo bogato cvetno srce s svetlim, skoraj zračnim uvodom, parfumerji pa jih razvijajo v klasičnih in sodobnih oblikah.

Kako prepoznati aldehidni ton

Aldehide je najlažje prepoznati v prvih minutah po nanosu, ko se iz parfuma sproščajo zgornje note. Če želite preizkusiti svoj nos, bodite pozorni na te vtise:

  • Svežina brez citrusov. Vonj deluje jasno in živahno, čeprav v njem ne čutite limone ali bergamota.
  • Milo čista svežina. Mnogi ljudje povezujejo aldehide z vonjem sveže opranega perila ali nežnega mila – vtis čistosti je zanje značilen.
  • Rahlo kovinski sijaj. Nekdo ga opisuje kot šumenje, drugi kot vonj mrzlega zraka ali voska. Gre za iskrico, ki vonju daje volumen.
  • Osvetljene rože. Ko uvod mine, cvetno srce deluje polnejše in prostornejše, kot da bi mu aldehidi na začetku osvetlili pot.

Za boljšo predstavo pomaga, če parfum nanesete na testni trak in si v prvi četrtini ure večkrat povonjate. Uvodni blisk se hitro spreminja in prav ta preobrazba je značilna za aldehidne kompozicije.

Kje danes iskati ta stil

Če vas je eleganca dvajsetih let navdušila, se lahko v oddelku parfumov osredotočite na cvetne kompozicije, v katerih opisu se pojavljajo aldehidi. Vredno je pogledati tudi v dišavno piramido: aldehidi so običajno navedeni med zgornjimi notami, običajno v družbi belih cvetov ali vrtnice. Preden se odločite, dajte parfumu čas na koži – aldehidne kompozicije se razvijajo postopoma in njihov pravi značaj se pokaže šele po nekaj časa.

Vendar se zgodba moderne parfumerije s tem ne konča. V naslednjem delu serije Zgodovina vonjev bomo nadaljevali v 20. stoletju in si ogledali, kako se je parfumerija spreminjala v naslednjih desetletjih.